Tri tedne z Janezovim evangelijem, eno poglavje na dan: umirjena hoja z Jezusom od začetka do vstajenja.
1. dan
Današnje berilo
Razmislek
Preden je zapela prva ptica, preden se je prvi val razbil ob prvi obali, preden je čas sploh imel ime, je bila Beseda. Janez svojega evangelija ne začne z jaslimi ali čudežem. Začne pred začetkom. „Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.“ Če te ta stavek zadene kot kamen, vržen v mirno vodo, je dobro. Pusti, da se valovi razširijo. Za tiste, ki prvič berete Sveto pismo, je ključ tu: Janez imenuje Jezusa „Beseda“, v grščini Logos. Ta naslov bi ustavil tako judovske kot grške bralce. Za judovskega bralca je bila Božja beseda sama moč, s katero je bilo stvarstvo izrečeno v bivanje. Za grškega mislečega človeka je bil Logos urejajoče načelo za vso resničnost. Janez pogleda oba občinstva in reče: tisti, po katerem segate, tisti, proti kateremu se skušate dokopati z razmišljanjem, ima ime in postal je meso. Ta izraz, „Beseda je postala meso in prebivala med nami“, je tečaj, na katerem se vrti vsa človeška zgodovina. Večni je stopil v minljivo. Neskončni je oblekel kožo. Ni poslal sporočila, sam je postal sporočilo. In Janez, ki je Jezusa osebno poznal, ki je z Njim jedel in hodil ob Njem po prašnih poteh, to izreče z mirno gotovostjo človeka, ki je to videl na lastne oči: „gledali smo njegovo slavo.“ Za izkušene vernike: ostanite tu še trenutek. Opazite, da Beseda ni bila le pri Bogu, ampak obrnjena proti Bogu, iz obraza v obraz, v večnem odnosu ljubezni, še preden je obstajalo karkoli drugega. Odrešenje, ki ga prinaša, ni posel, izmišljen v stiski. Izvira iz občestva, ki je bilo vedno. Ljubljen si bil, še preden je imel svet razlog, da bi te ljubil. Danes, kjerkoli si, ali si nov na teh straneh ali ti je njihova podoba že domača, je povabilo enako. Luč še vedno sveti. Tema je ni premagala. In Beseda še vedno sega k tebi.
2. dan
Današnje berilo
Razmislek
Na kraju, kjer se je Jezus odločil storiti svoj prvi zapisani čudež, je nekaj čudovito vsakdanjega. Ne tempelj. Ne prestolna dvorana. Poroka. Vaško praznovanje, kjer je zmanjkalo vina in je mati tiho prinesla svojo skrb k Sinu. Druga Janezova poglavje se začne sredi vsakdanjega življenja, in prav v tem je bistvo. Marijine besede strežnikom so med najtišje močnimi v vsem Svetem pismu: »Karkoli vam porece, storite.« Ne ve natanko, kaj bo storil. Ve samo, kdo je. Zato vse okoli sebe usmeri k njemu in se umakne. V tem enem stavku je cela teologija vere. Ne ukazuje Jezusu, ampak mu zaupa. Ne upravlja izida, ampak pripravi strežnike na poslušnost. Če si kdaj molil obupano molitev, ne da bi vedel, kako bo Bog odgovoril, si stal natanko tam, kjer je stala Marija. Jezus strežnikom naroči, naj šest kamnitih posod, ki so jih uporabljali za judovska očiščevanja, napolnijo do vrha z vodo. Vsaka podrobnost je pomembna. To so bile posode za umivanje, za odstranjevanje obrednih nečistosti. Jezus vzame, kar je bilo ustvarjeno za obred, in to spremeni v nekaj, kar prinaša veselje na slavju. Staro ureditev umivanja in prizadevanja tiho in milostno nadomešča nekaj novega. Ko starešina pogostitve okusi rezultat, se začudi: najboljše vino je bilo prihranjeno za konec. Za novega bralca je ta čudež imenovan »znamenje«: Janez to besedo uporablja namerno. Znamenje kaže preko sebe. Čudež je resničen, a je tudi znak, da tisti, ki ga izvaja, ni navaden rabi. Za dolgoletnega vernika pa premisli, kaj bi lahko v tvojem življenju predstavljale »kamnite posode«: verske rutine, vestne navade, ki so se izsušile. Jezus ni prišel obsojat tvojih praznih posod. Prišel jih je napolnit do vrha in jih spremenit v nekaj, kar prinaša radost. Najboljše v njegovih rokah ni nikoli za teboj. Vedno se pripravlja.
3. dan
Današnje berilo
Razmislek
Nikodem pride ponoči. Je farizej, eden najbolj izobraženih, najbolj spoštovanih in versko najbolj uglednih mož v Jeruzalemu. Vse življenje je preučeval Sveto pismo. Postavo je spoštoval z največjo skrbnostjo. Pa vendar mu nekaj ne da miru. Pride v temi, morda da bi ga nihče ne videl, morda zato, ker vprašanja, ki ga žgejo, ne počakajo več na dan. Karkoli je bil njegov razlog, Jezus ga sprejme brez besede graje. Vrata so odprta, celo opolnoči. Jezus pove naravnost, kar Nikodem najbolj potrebuje: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi znova, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodem, učenjak, se spotakne ob te preproste besede. Rodi znova? Kako more odrasel človek drugič vstopiti v materino telo? Misli telesno, Jezus pa govori duhovno. In ta zmeda ni lastna samo Nikodemu. Mnogi ljudje danes slišijo »rojen znova« kot versko oznako in ne kot živo resničnost. Jezus misli nekaj korenitega: Božje življenje mora biti položeno v tebe od zgoraj. Vanj ne moreš priti z razmišljanjem, ne z zaslugami in ne z dedovanjem. Postati moraš nov. Nato sledi vrstica, ki so jo imenovali evangelij v malem: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi nihče, kdor vanj veruje, ne bil pogubljen, ampak bi imel večno življenje.« Preberi jo počasi. Doseg je osupljiv: ves svet. Nagib je ljubezen: ne dolžnost, ne strategija, ampak ljubezen. Način je dajanje: najdražji darilo, ki si ga lahko zamislimo. In ponudba je odprta: kdor koli. Ta beseda ne izključuje nikogar. Za bralca, ki se z Janezom srečuje prvič, je to srčni utrip vsega, kar mu bo Janez pokazal v naslednjih osemnajstih poglavjih. Za vernika, ki je Janez 3,16 citiral že tisočkrat, pa naj se zadrži pri besedi »tako«: ta ne govori le o dejstvu Božje ljubezni, ampak o njeni meri. Kako zelo je Bog ljubil svet? Tako zelo, da je dal. Križ ni bil nujnost, sprejeta z nejevoljo. Bil je ljubezen, odmerjena do zadnje kapljice. Nikodem je prišel v temi. Odšel je z lučjo, ki je še ni znal povsem razložiti. Ista luč je danes ponujena tebi.
4. dan
Današnje berilo
Razmislek
Sredi dneva je, najbolj vroča ura, ko nihče pri zdravi pameti ne hodi po vodo. Pa vendar na vodnjak prihaja neka ženska. Pride sama, in ta samota ni naključna. Ima preteklost, zaradi katere je izobčenka celo med svojimi. Ne pričakuje pogovora. Zagotovo pa ne pričakuje tistega, ki ga dobi. Jezus že sedi ob vodnjaku, ko ona pride. Janez nam pove, da je »moral iti skozi Samarijo«, po poti, ki so se ji judovski učitelji večinoma izogibali, saj Judje in Samarijani niso imeli drug z drugim nič skupnega razen zaničevanja. A Jezus ubere dolgo pot skozi težaven kraj, ker je tam ženska, ki jo je treba najti. Prosi jo za požirek vode in s tem prestopi vsako družbeno mejo tistega časa: versko, narodnostno in moralno. Ona je osupla: »Kako, ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, da bi ti dala piti?« Njegov odgovor obrne ves pogovor na glavo. Žejen ni On. Žejna je ona. »Če bi poznala božji dar in kdo je tisti, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹,« pravi, »bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Ona je prišla zajet vodo in oditi. On ji pride ponudit nekaj, zaradi česar ne bo nikoli več žejna: ne telesnega izvira, ampak vodnjak žive vode, ki vre v večno življenje. Ne govori o utrganju žeje. Govori o globokem, nepotešljivem hrepenenju človeške duše, ki ga ni povsem zadovoljila nobena zveza, noben dosežek in nobena vera. Nato pride trenutek, ki vse spremeni. Pove ji o njenem življenju: pet mož je imela, in ta, s katerim je zdaj, ni njen mož. Ne reče tega z okrutnostjo. Reče z mirom nekoga, ki jo pozna dlje, kot se je poznala sama. Ni je osramotil do vere, ampak jo je videl do vere. Steče nazaj v vas in pravi: »Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila! Ni mar on Kristus?« Za novega bralca: opazi, da je Jezus izbral to žensko, malo verjetno, spregledano, ki je živela na robu, kot prvo osebo v Janezovem evangeliju, ki ji je odkrito razodel, da je Mesija. Za izkušenega vernika: kje si zajemal iz napačnih vodnjakov? Živa voda se še vedno ponuja in ponudba je še vedno brezplačna.
5. dan
Današnje berilo
Razmislek
Predstavljaj si pokrito stebrišče ob kopališču v Jeruzalemu: pet stebrišč, polnih bolnikov, slepih, hromih in ljudi, ki niso več pričakovali nič dobrega. Slišali so, da se voda včasih zgane in da bo tisti, ki prvi stopi vanjo, ozdravljen. Eden od mož je tam ležal osemintrideset let. Osemintrideset let je gledal, kako drugi pridejo prej. Osemintrideset let skoraj. Jezus gre naravnost k njemu. Ne k najbolj dramatičnemu primeru, ne k tistemu z najglasnejšim klicem, ampak k temu človeku, ki so ga desetletja čakanja izčrpala. Postavi vprašanje, ki zveni skoraj čudno: »Ali hočeš ozdraveti?« (Jn 5,6). Zakaj bi vprašal bolnika, ali želi biti ozdravljen? Ker Jezusa ne zanima le popravilo telesa. Gleda celega človeka, tudi tisti del, ki se je morda sprijaznil z nemočjo in se naučil opredeljevati po svojem stanju. Mož na vprašanje sploh ne odgovori neposredno. Razloži, zakaj do zdaj ni uspelo. Še vedno razmišlja o kopališču, še vedno gleda na stari sistem. In Jezus preprosto spregovori: vstani, vzemi svojo posteljo in hodi. Brez vode. Brez obreda. Brez čakanja. Samo beseda Božjega Sina in osemintrideset let ohromelosti se konča z enim stavkom. A poglavje se tu ne konča. Verski voditelji so razjarjeni, ne zato, ker je človek ozdravljen, ampak ker se je to zgodilo na soboto. Jezus odgovori z eno najbolj osupljivih izjav v vsem Svetem pismu: da z Očetom delata skupaj, da ima Sin oblast dajati življenje in da same Pisave, ki jih voditelji preučujejo, pričajo o njem. Ozdravljenje je bilo znamenje, izjava je bistvo. Danes prisluhni, kako Jezus tudi tebi postavlja isto tiho vprašanje. Ali obstaja v tvojem življenju kraj, kakšna navada, žalost ali strah, kjer si tiho nehal pričakovati, da boš postal cel? Ne čaka, da najdeš pravo kopališče ali pravi trenutek. Stoji tik ob tebi in te vpraša, ali hočeš.
6. dan
Današnje berilo
Razmislek
Dan pred tem pogovorom je Jezus z petimi hlebi in dvema ribama nasitil pet tisoč ljudi. Množica se je najedla do sitosti, zdaj pa je prečkala jezero, da bi Ga spet našla. To je nežen trenutek, ki hitro postane preizkušnja: Jezus pogleda množico in jim v bistvu reče, da niso tu, ker so videli čudež, ampak ker so dobili brezplačen obrok. Oni hočejo kruh. On jim hoče dati sebe. Sledi eno najgloblje in najzahtevnejših Jezusovih naukov. Razglasi: „Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen“ (Janez 6,35). Za tiste, ki prvič berete: opazite, kaj dela Jezus. Vzame najosnovnejšo človeško potrebo, hrano, preživetje, tisto, brez česar ne moremo živeti, in pravi, da je On odgovor na še globlje lakoto. Vsak človek, ki je kdaj živel, ve, kaj pomeni biti lačen nečesa, česar ne zna prav imenovati. Jezus to tu imenuje. Množica ugovarja. Hoče znamenje, in to po tem, ko je gledala, kako je nasitil tisoče. Omenijo mano, kruh, ki ga je Bog dal njihovim očetom v puščavi. Jezus jih nežno popravi: tega kruha ni dal Mojzes, ampak Oče, in ta kruh je vedno kazal naprej k nečemu boljšemu. Pravi kruh iz nebes daje življenje svetu in ta kruh je oseba. Do konca poglavja mnogi učenci odidejo. Pravijo, da je to učenje pretrdo. Jezus se obrne k dvanajsterim in vpraša, ali bodo tudi oni odšli. Petrov odgovor je eden najlepših v evangelijih: „Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja“ (Janez 6,68). Peter ne reče, da je vse razumel. Reče, da ni nikamor drugam iti. To je odkrito priznanje vsake duše, ki je zares srečala Jezusa. Ne da so vsa vprašanja dobila odgovor, ampak da samo On potešuje najgloblje lakoto. S čim se hraniš danes, da si do večera spet prazen? Kruh življenja se še vedno ponuja.
7. dan
Današnje berilo
Razmislek
Zadnji dan praznika šotorov je. To je tedenska slavnost v Jeruzalemu, kjer je vsak dan duhovnik prinesel vodo iz Siloamskega ribnika in jo izlil ob oltarju, kot živ spomin na vodo, ki jo je Bog dal Izraelu v puščavi. Množice so zbrane, obred je na vrhuncu in v ta napeti trenutek Jezus vstane in zakliče besede, ki so gotovo utišale vsak pogovor v bližini: „Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije“ (Janez 7:37). Za novega bralca je koristno vedeti, kaj je praznik pomenil tistim ljudem. Voda v suhi deželi ni udobje, ampak življenje samo. Ves obred je bil molitev, hrepenenje, spomin, da je Bog nekoč iz skale pognal vodo. Jezus stoji sredi te molitve in pravi: jaz sem odgovor nanjo. Gre še dlje: kdor veruje vanj, ne bo le prejel žive vode, ampak bo postal njen vir. „Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode“ (Janez 7:38). Božji Duh, ki prebiva v človeku, ne le potešuje, ampak preliva. Poglavje je polno razdora. Eni pravijo, da je prerok. Drugi, da je Kristus. Nekateri ga hočejo prijeti. Celo služabniki, ki so jih poslali, da bi ga zgrabili, se vrnejo praznih rok in preprosto rečejo: „Še nikoli ni nihče tako govoril kakor ta človek“ (Janez 7:46). Jezusove besede imajo nekaj, kar ljudi ustavi, tudi kadar pridejo z namenom, da bi ustavili njega. Nikodem, ki smo ga srečali v tretjem poglavju, ko je prišel k Jezusu ponoči, se tiho oglasi v zboru in prosi za pravičnost. Majhna stvar je, a zahteva pogum. Še ni povsem na prostem, a se že pomika proti svetlobi. Pomislite danes, kje ste žejni. Ne vode, ampak miru, smisla, občutka, da vaše življenje vodi tja, kjer je pomembno. Jezus še vedno stoji in kliče isto povabilo. Reke, ki jih obljublja, niso curek, ampak nekaj, kar se preliva iz vas v življenja vseh okoli vas. Pridite in pijte.
8. dan
Današnje berilo
Razmislek
Poglavje se začne ob zgodnjem jutru: dvorišča templja se polnijo z ljudmi, Jezus pa sede in jih začne učiti. Verski voditelji privlečejo žensko, zasačeno pri prešuštvu, in jo postavijo pred množico. Ne skrbi jih pravičnost, ampak želijo Jezusa ujeti med usmiljenje in postavo. To je kruta stvar, ona pa je le orodje v njihovih rokah. Jezus se skloni in piše v prah. Nikoli ne izvemo, kaj je napisal. Nato vstane in izreče besede, ki odmevajo že dva tisoč let: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Eden za drugim odhajajo, najprej najstarejši. Ko Jezus dvigne pogled, ostane samo še ženska. Ne obsodi je. Reče ji, naj gre in odslej ne greši več. Nato še vedno v templju izreče drugo veliko izjavo »Jaz sem« v Janezovem evangeliju: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil po temi, ampak bo imel luč življenja« (Jn 8,12). Luč v Svetem pismu ni samo osvetlitev, ampak razodetje in smer, tisto, kar ti pokaže, kje si in kam greš. Hoditi po temi ne pomeni samo biti zmeden, temveč biti izgubljen, ne da bi se tega zavedal. Jezus pravi, da je On zdravilo za to stanje. Sledi dolga, ostra razprava s farizeji o istovetnosti, oblasti, resnici in svobodi. Jezus jim pove, da jih bo resnica osvobodila, in oni se razburijo ter vztrajajo, da še nikoli niso bili v suženjstvu. Govori o suženjstvu, ki ga ne vidijo: o suženjstvu grehu, o tem, kako zlo zvija življenje vase, dokler se ne more več zravnati. Prava svoboda, pravi, pride po Sinu. Poglavje doseže vrhunec s trditvijo, ki je tako osupljiva, da ga skoraj na mestu kamnajo: »Preden je bil Abraham, sem jaz« (Jn 8,58). Ne »bil sem«, ampak »jaz sem«. Večni sedanjik. Ime, ki si ga je Bog dal ob gorečem grmu, zdaj izgovori človek, ki stoji na jeruzalemskem dvorišču. Za novega vernika je to srce vsega, h čemur Janez vodi. Zaresen vernik pa naj se danes znova zadrži ob teži teh besed: večni JAZ SEM, ki se je sklonil in pisal v prah ob osramočeni ženski, je isti, ki drži vse skupaj.
9. dan
Današnje berilo
Razmislek
Predstavljaj si človeka, ki še nikoli ni videl sončnega vzhoda. Rodil se je v temo, ne v temo slabe noči, ampak v temo vsakega dneva svojega življenja. Sedi ob cesti in prosjači, učenci pa mimo njega postavijo teološko vprašanje: čigav greh je to povzročil? Jezus tega ne sprejme. V enem dihu vse postavi v nov okvir: moževa slepota ni kazen, ampak platno. Bog bo na njem naslikal nekaj veličastnega. Jezus pljune na tla, naredi blato in ga namaže na moževe oči. To je nenavadno, zemeljsko čudo: Božji Sin uporabi prah in slino, iste surovine stvarjenja. Nato pošlje moža, naj se umije v Siloi, kar po Janezovih besedah pomeni »Poslani«. Mož gre, se umije in se vrne videč. Opazi, da uboga, še preden vidi Tistega, ki ga je ozdravil. Vera pogosto deluje prav tako: gremo proti temu, kar pravi Jezus, še preden povsem razumemo, kdo je On. Kar sledi, je skoraj komično v svoji tragičnosti. Sosedje ne morejo verjeti, da je to isti človek. Farizeji ga vlečejo na zasliševanje, in to dvakrat, ker se je ozdravljenje zgodilo na šabat. Zaslišujejo njegove starše. Jezusa imenujejo grešnika. In skozi vse kroge zasliševanja ta nekdanji slepi berač postaja pogumnejši. Začne z »človek, ki mu pravijo Jezus«, konča pa, ko ga Jezus spet najde, tako da pade pred Njim na kolena in reče: »Verujem, Gospod« (Jn 9,38). Mož, ki ni videl, postane tisti z najbistrejšim pogledom v vsem poglavju. Tole je vredno premisliti danes: farizeji so videli popolnoma dobro in ostali povsem slepi, berač v prahu pa je isto popoldne prejel telesni in duhovni vid. Jezus je rekel: »Jaz sem luč sveta« (Jn 9,5). Luč se ne pogaja s temo, preprosto pride in tema se umakne. Karkoli te je držalo v temi, dvom, sram ali rana, ki jo nosiš leta, Jezus ne zahteva, da bi to najprej razložil. Prosi te, da greš in se umiješ.
10. dan
Današnje berilo
Razmislek
Ovce niso čudovite živali. Niso srdite kot levi ali urne kot konji. Tavajo. Panično se prestrašijo. Popolnoma so odvisne od nekoga, ki pozna pot. Jezus je to podobo izbral namerno, ko je rekel: »Jaz sem dobri pastir« (Janez 10,11), in če smo iskreni, nam ta podoba ustreza bolje, kot si radi priznamo. Jezus v tem poglavju potegne ostro črto med dobrim pastirjem in najemnikom. Najemnik ima službo, ne pa ovac. Ko pride volk, zbeži, ne nujno zato, ker bi bil hudoben, ampak ker ovce niso zares njegove. Dobri pastir pa nasprotno da življenje za ovce. To ni primera, po kateri Jezus išče, ampak prerokba, proti kateri hodi. Opisuje križ, preden se je povzpel nanj, in o njem pove nekaj osupljivega: »Nihče mi ga ne vzame, ampak jaz ga dam sam od sebe« (Janez 10,18). Križanje se Jezusu ni zgodilo. Bilo je nekaj, kar je izbral, zate, s polnim védenjem o ceni. Govori tudi o tem, da pozna svoje ovce in da one poznajo Njega, in to v istem diha, kot opisuje, da pozna Očeta. »Poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta« (Janez 10,14.15). To je osupljiva povzdignitev. Bližina, ki jo imaš s Pastirjem, je oblikovana po bližini v samem Trojstvu. Nisi številka v čredi. Poznan si. In potem je tu obljuba, ki je skozi stoletja pomirila nešteto drhtečih src: »Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje in nikoli ne bodo pogubljene in nihče jih ne iztrga iz moje roke« (Janez 10,27.28). Omenjeni sta dve roki, Sinova in Očetova, in ovce so v obeh. Karkoli te danes čaka, ne polzi skozi te prste. Počivaj v tem.
11. dan
Današnje berilo
Razmislek
V Janezu 11 je podrobnost, o kateri so teologi napisali cele knjižnice in ki jo otroci opazijo takoj: „Jezus se je razjokal“ (Janez 11:35). To je najkrajši verz v Svetem pismu in eden najpomembnejših. Tisti, ki bo kmalu poklical Lazarja iz mrtvih, najprej stoji pri grobu in joka. Žalosti ne igra. Ne opravlja le obrazca sožalja. Resnično je ganjen: beseda, ki jo uporablja Janez, namiguje, da je zaječal iz globine, kakor val, ki se dviga z oceanskega dna. Bog vesolja joka ob grobu. Preden pridemo do čudeža, moramo sesti k sestrama. Marija in Marta rečeta Jezusu isto, ko ga zagledata: „Gospod, če bi bil tukaj, moj brat ne bi umrl“ (Janez 11:21, 32). V Jezusovem odgovoru ni nobenega očitka nobeni od njiju. Ne reče: „Morali bi mi bolj zaupati.“ Marti odgovori z naukom: „Jaz sem vstajenje in življenje“ (Janez 11:25), Mariji pa s solzami. Je dovolj velik, da ti da oboje, in dovolj moder, da ve, kaj najprej potrebuješ. Prizor ob grobu je v svoji dramatičnosti skoraj neznosen. Jezus ukaže odvaliti kamen. Marta ugovarja, praktično in iskreno: „Gospod, že smrdi, saj je že štiri dni mrtev“ (Janez 11:39). Štiri dni so pomembne. Judovsko izročilo je učilo, da se duša tri dni zadržuje ob telesu. Po štirih dneh po človeški presoji ni bilo več upanja. Jezus je počakal, da upanje ni bilo le tanko, ampak ugasnjeno. Nato je glasno molil, ne zaradi sebe, pravi, ampak zaradi množice, in poklical v temo: „Lazar, pridi ven!“ In mrtvi je prišel ven. Opazi, da Jezus ne gre v grob po Lazarja. Pokliče, in življenje uboga njegov glas. To je isti glas, ki je v 1. Mojzesovi knjigi izgovoril svet v obstoj, isti glas, ki bo nekoč poklical vse grobove, naj se odprejo. Če si danes v položaju, ki je mrtev že štiri dni ali štiri leta, Jezus še vedno stoji pri vhodu in še vedno kliče.
12. dan
Današnje berilo
Razmislek
Janez 12 je poglavje prihodov in slovesa, stvari, ki prihajajo v ospredje, in stvari, ki izginjajo. Šest dni pred pasho Marija iz Betanije, ista ženska, ki je sedela ob Jezusovih nogah, medtem ko se je njena sestra vznemirjala, vzame funt dragocenega mazila in z njim pomazili Njegove noge ter jih obriše s svojimi lasmi. Hiša se napolni z vonjem. Juda ugovarja zaradi stroškov. Jezus jo zagovarja: to je storila za dan Njegovega pokopa, pravi. Morda ni povsem razumela, kaj počne, a ljubezen ji je dala neko védenje, ki ga računanje ne more nikoli dati. Nato sledi slovesni vhod v Jeruzalem: množica maha s palmovimi vejami, vzklika „Hozana“ in razgrinja plašče po cesti. Videti je kot kronanje. In to tudi je, le da ne takšno, kot bi ga kdo pričakoval. Še učenci sami, pravi Janez, niso razumeli, kaj se dogaja, vse do vstajenja. Najpomembnejše trenutke le redko prepoznamo, medtem ko jih živimo. Potem pridejo k Filipu nekateri Grki s preprosto prošnjo: „Gospod, Jezusa bi radi videli“ (Janez 12,21). To je ena najtišje globokih vrstic v evangeliju. To so pogani, tujci, ljudje, ki niso imeli podedovane pravice do Izraelovih obljub, pa vendar želijo videti Jezusa. Zdi se, da njihov prihod nekaj sproži v Njem. Oznani: „Prišla je ura, da bo Sin človekov poveličan“ (Janez 12,23). Govori o pšeničnem zrnu, ki mora pasti v zemljo in umreti, preden lahko obrodi sad. Govori o sebi. Govori o nas. Nato glasno moli in Oče mu odgovori z neba z glasom, podobnim gromu, množica pa se razdeli glede tega, kar je slišala. Nekateri pravijo, da je spregovoril angel, drugi so slišali le hrup. Isti zvok, slišan različno, odvisno od ušesa, ki ga sprejme. Jezus pravi: „Zdaj je sodba tega sveta, zdaj bo vladar tega sveta vržen ven. In ko bom jaz povzdignjen od zemlje, bom vse pritegnil k sebi“ (Janez 12,31-32). Križ ni poraz, našemljen v zmago. Je prava zmaga. Danes naj te to povzdigovanje potegne bliže.
13. dan
Današnje berilo
Razmislek
Predstavljajte si prizor: zgornja soba, noč pred križem, in Jezus, ki dobro ve, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da se k Bogu vrača, vstane od večerje, si okoli pasu priveže prtič in začne umivati noge svojim učencem. Stvarnik vesolja kleči pred bitji, ki jih je ustvaril. Če vas to ne ustavi, preberite znova. Za tiste, ki to berete prvič: umivanje nog je bilo v starem svetu delo najnižjega služabnika v hiši. Ceste so bile prašne, noge v sandalih pa umazane. Nihče ugleden ni umival nog drugemu. Prav zato Peter odskoči: „Gospod, ti meni umivaš noge?“ (Janez 13,6). Jezus počne nekaj, za kar so vsi v sobi vedeli, da je pod njegovo častjo, in to počne premišljeno, z ljubeznijo, brez obotavljanja. Vendar je tukaj več kot le nauk o ponižnosti, čeprav bi že ta lahko zapolnil celo življenje. Jezus učencem pravi: „Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, umil vaše noge, ste si tudi vi dolžni umivati noge drug drugemu“ (Janez 13,14). Ne kaže jim le drže srca, ampak na novo opredeli veličino samo. V kraljestvu, ki ga gradi, vodi tisti, ki služi. Moč vas ne povzdigne nad ljudi, ampak vas pošlje k njim. Za izkušenega vernika razmislek: Janez nam pove, da je Jezus umil noge tudi Judu. Vedel je, da ga bo Judež izdal še pred koncem noči, pa je vseeno pokleknil pred njim. To ni naivnost, to je suverena, premišljena ljubezen, ki se noče pustiti zmanjšati zaradi neuspeha tistega, ki mu služi. To je podoba milosti, ki mora utišati vsako izgovarjanje, s katerim odrekamo prijaznost tistim, ki so nam storili krivico. Danes je vaš prtič morda telefonski klic, ki ga odlašate, opravilo pod ravnjo vašega delovnega mesta ali prijazna beseda človeku, ki si je ni zaslužil. Kralj služabnik vam je pokazal pot. Vprašanje je, ali mu boste sledili vse do svojih kolen.
14. dan
Današnje berilo
Razmislek
Učenci so prestrašeni. Jezus jim je pravkar povedal, da odhaja, da ga bo eden izmed njih izdal in da ga bo Peter, njihova skala, zatajil še pred jutrom. Prostor se je moral zdeti, kot da se tla udirajo. Prav v ta trenutek trepeta Jezus izreče nekaj najnežnejših besed vsega Svetega pisma: „Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga in verujte vame“ (Janez 14,1). Za nekoga, ki je v Bibliji nov, je to poglavje darilo in zemljevid. Jezus učencem pove, da jim gre pripravit mesto in da se bo vrnil po nje. Tomaž, iskren kot vedno, preprosto reče: ne vemo, kam greš, kako bi torej poznali pot? In Jezus odgovori s trditvijo, tako absolutno, da odmeva skozi dva tisoč let človeškega hrepenenja: „Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni“ (Janez 14,6). Ne reče, da pot pozna, niti da ti jo bo pokazal. Reče, da je pot. Cesta in cilj sta ista Oseba. Ti, ki hodiš s Kristusom že leta, se za trenutek ustavi ob besedi resnica. V svetu, ki resnico obravnava kot stvar okusa, Jezus trdi, da je njen sam izvor in bistvo. Vse resnično, kar je bilo kdaj izrečeno ali odkrito, je resnično, ker odseva, pa čeprav medlo, Njega, ki je sama Resnica. Ko zaupaš vanj, se ne opiraš na občutek ali filozofijo, stojiš na edinih tleh, ki se ne premaknejo. In potem je tu življenje, ne golo bivanje, temveč takšno življenje, ki ga smrt ne more končati. Jezus ne ponuja daljše različice tistega, kar že imaš. Ponuja nekaj kakovostno drugačnega: življenje, ki teče od Očeta samega, po Sinu, v vsakogar, kdor pride. Karkoli ti danes vznemirja srce, in nekaj ga vznemirja, si prejel isto povabilo kot učenci v zgornji sobi. Veruj. Ne slepo, temveč z odprtimi očmi, uprtimi v Njega, ki je rekel, da je pot domov.
15. dan
Današnje berilo
Razmislek
Nekje med zgornjo sobano in vrtom Getsemani se Jezus ustavi in naslika eno najbolj intimnih podob krščanskega življenja. »Jaz sem trta, vi mladike,« pravi (Janez 15,5). Če si kdaj videl vinsko trto, veš, da se mladika ne napenja, da bi rodila sad. Preprosto ostane povezana. Življenje trte teče skozi njo, sad pa je naraven sad te povezanosti. Za novega bralca je ta podoba silno osvobajajoča. Krščansko življenje ni v prvi vrsti stvar večjega prizadevanja, ampak ostajanja blizu. Jezus pravi: »Ostanite v meni in jaz v vas.« Beseda ostati pomeni vztrajati, napraviti svoj dom, ne zdrseti stran. Mladika, ki se odtrga od trte, se ne bori in ne rodi grozdja, ampak preprosto zvene, ker brez trte sploh nima življenja. Jezus jasno pove: »brez mene ne morete storiti nič« (Janez 15,5). To ni razočaranje, temveč povabilo, da se nehaš izčrpavati in začneš zajemati iz pravega vira. Ti, ki hodiš z Gospodom že dolgo, opazi, kaj Jezus pravi o Očetovi vlogi: »Vsako mladiko, ki rodi sad, očisti, da obrodi še več sadu« (Janez 15,2). Beseda, prevedena z »očisti«, pomeni tudi obrezati, porezati. Vinogradnik odstrani tisto, kar je dobro, da lahko tisto, kar ostane, postane veličastno. Če si v času izgube, krčenja ali obrezovanja, ta stavek bolečine ne razloži, pove pa ti, kdo drži škarje in zakaj. Oče obrezuje mladike, ki jih najbolj ceni. Vse to pa prepleta ljubezen. Jezus vso podobo utemelji v ljubezni med Očetom in Sinom, nato pa jo razširi na nas: »Ostanite v moji ljubezni« (Janez 15,9). To ni pogodba, ki jo je treba izpolniti, ampak odnos, v katerem se prebiva. Sad, veselje, poslušnost, uslišana molitev, raste iz ljubezni, ne iz garanja. Danes se ne vprašaj, kako bi lahko obrodil več sadu. Vprašaj se, kako blizu si trti.
16. dan
Današnje berilo
Razmislek
Jezus še vedno govori svojim učencem v noči svoje ujetitve in jim pove nekaj, kar se jim je moralo zdeti skoraj neverjetno: „Za vas je bolje, da jaz odidem“ (Janez 16,7). Bolje, to pomeni, da je v resnici koristneje, da je v vašo dobro. Kako bi lahko bil Jezusov odhod boljši od njegove navzočnosti? Odgovor je Sveti Duh, Tolažnik, in to poglavje je njegova velika predstavitev. Za novega bralca: beseda Tolažnik prevaja grško besedo Paraklet, ki nosi bogato zbirko pomenov: tisti, ki je poklican ob stran, da pomaga, zagovornik, svetovalec, krepitelj. Ko je bil Jezus na zemlji, je bil telesno navzoč hkrati le na enem mestu. Duh, ki ga je obljubil, bo prebival v vsakem vernem, povsod in vedno. Učenci so bili tik pred tem, da izgubijo vidnega Jezusa in prejmejo v njih prebivajočega Boga. To ni korak navzdol, to je osupljiv korak naprej. Jezus opiše Duhovo delovanje v treh smereh. Do sveta Duh razkriva greh, pravičnost in sodbo: nevidne resničnosti večnosti naredi za človeška srca resnične in nujne. Do učencev Duh vodi v vso resnico, jemlje stvari Kristusove in jih oznanja tistim, ki mu pripadajo. In do prihodnosti Duh oznanja, kar pride, da Božje ljudstvo nikoli ni prepuščeno temu, da bi se po neznanem gibalo brez vodnika. Za vernika, ki hodi z Gospodom že leta: opazite nežnost v 20. vrstici: „vaša žalost se bo spremenila v veselje.“ Jezus ne pravi, da bo vaša žalost nadomeščena z veseljem, kakor da bridkosti nikoli ni bilo. Pravi, da se bo spremenila: preoblikovana, ista surova snov, spremenjena v nekaj novega. Že sam križ je vzorec: najhujši petek v zgodovini je postal temelj večnega življenja. Vaša žalost v Duhovih rokah ni zaman. Danes niste prepuščeni sami. Tolažnik je prišel in je bližje kot vaš naslednji vdih.
17. dan
Današnje berilo
Razmislek
Preden je Jezus stopil v vrt, kjer ga bo izdal Juda, se je ustavil in molil. Ne naglo opravljene molitve, ne tihe prošnje, ampak dolg, nenagel pogovor s svojim Očetom, ki nam ga Janez 17 ohranja kakor odprto pismo na mizi. In prav to bi vas moralo ustaviti: vaše ime je, takorekoč, v tej molitvi. Jezus ni molil samo za enajst mož ob sebi. Molil je za vse, ki bodo kdaj verovali po njihovi besedi, in to velja tudi za vas, ki to berete danes. Jezus najprej moli zase in prosi Očeta, naj ga poveliča, da bo on poveličal Očeta. Nato moli za svoje učence: da bi bili varovani, da bi bili eno, da bi bili posvečeni v resnici. Potem pa krog razširi: „Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame“ (Janez 17:20). Ustavite se tukaj. Božji Sin je nekaj svojih zadnjih besed, ure pred križanjem, ko je breme križa že pritiskalo nanj, namenil molitvi za vas. Za novega bralca: to poglavje pogosto imenujemo velikoduhovniška molitev, ker Jezus tu nastopa kot naš veliki priprošnjik, tisti, ki stoji med nami in Bogom ter zagovarja našo zadevo. Za izkušenega vernika pa je pomembno, kaj prosi: ne da bi nas vzel iz sveta, ampak da bi nas varoval pred hudim, medtem ko v njem živimo. Ne prosi za vaš pobeg. Prosi za vašo zaščito, vašo svetost in vašo edinost z drugimi verniki. Srce molitve bije v 3. verzu: večno življenje ni cilj, ki ga dosežemo po smrti, ampak poznavanje Boga zdaj, osebno in resnično. Takšno poznavanje spremeni, kako se zjutraj zbudite. Niste pozabljeni. Za vas moli sam Božji Sin, čigar molitve Oče vedno usliši.
18. dan
Današnje berilo
Razmislek
V Janezovem 18. poglavju je trenutek, ki ga zlahka preberemo prehitro, ko pa ga enkrat opazimo, ga ne moremo več spregledati. Ko vojaki in služabniki pridejo v vrt prijet Jezusa, On stopi naprej, ne nazaj, in jih vpraša: »Koga iščete?« Odgovorijo: »Jezusa Nazarečana.« In On reče: »Jaz sem.« Ob teh besedah vsa oborožena četa odstopi in pade na tla. Tiste, ki so prišli aretirat, aretira zvok njegovega glasu. To ni bila nemočna žrtev, ki so jo zgrabili ponoči. To je bil Kralj, ki se je odločil, da bo ujet. Janez 18 hitro vodi skozi eno najtemnejših noči v človeški zgodovini: Juda pripelje vojake z baklami in svetilkami, da bi našli Luč sveta, Peter izvleče meč in odseka služabniku uho, Jezusa pa odvedejo najprej k Ani, nato h Kajfu in potem k Pilatu. In skozi vse to se kot nit žalosti vleče Petrova zatajitev, trikrat, natanko kakor je napovedal Jezus. »Simon Peter pa je stal in se grel« (Janez 18,25). Stal je ob sovražnikovem ognju in se grel, medtem ko so njegovega Gospoda znotraj zasliševali. Ta majhna podrobnost trga srce. Za novega bralca je dobro vedeti, da je bil Pilat rimski upravitelj, tisti, ki je imel pravno oblast odrediti križanje. V Jezusu ni našel krivde, pa so ga množica in verski voditelji pripeljali do sodbe, ki ji je njegova lastna vest nasprotovala. Pilatovo znamenito vprašanje: »Kaj je resnica?« (Janez 18,38) je bilo izrečeno Tistemu, ki je pravkar oznanil, da je On resnica, Pilat pa je odšel, ne da bi počakal na odgovor. Danes ne stoj predaleč od Petra. Večina od nas se je kdaj grela ob napačnem ognju: molčali smo o svoji veri, ko nas je to kaj stalo, in izbrali udobje namesto prepričanja. Dobra novica je, da se Petrova zgodba ne konča ob ognju. Tudi tvoja ne.
19. dan
Današnje berilo
Razmislek
Ena sama beseda v izvirni grščini, tetelestai, je prevedena s stavkom: »Izpolnjeno je.« Janez 19,30 jo beleži kot zadnje premišljene besede Jezusa, preden je upognil glavo in izročil duha. To so najpomembnejše besede, kar jih je bilo kdaj izrečenih, in niso bile krik poraza. V starem svetu so trgovci to isto besedo zapisali čez poravnan dolg. Tetelestai. V celoti plačano. Jezus s križa ni oznanil, da je Njegovo življenje končano, ampak da je delo dokončano. Janez 19 je neizprosen. Trpljenja ne omili. Bičanje, trnova krona, posmehljiv plašč, križ, nošen skozi mesto, žeblji, ure javne agonije: Janez vse to zapiše z mirnim in žalostnim peresom. Bil je tam. Stal je blizu križa skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, in slišal je Jezusa govoriti s križa. Ko je Jezus pogledal navzdol in zagledal svojo mater ter ljubljenega učenca, kako stojita skupaj, ju je izročil drugega drugemu: »Žena, glej, tvoj sin!« in »Glej, tvoja mati!« (Janez 19,26-27). Tudi v umiranju je skrbel za tiste, ki jih je ljubil. Novemu bralcu bo v pomoč, če ve, da se je vsaka podrobnost križanja izpolnila po starodavnih prerokbah, zapisanih stoletja prej: vojaki, ki so metali kocke za Njegovo obleko, nobena Njegova kost ni bila streta, Njegova stran je bila prebodena. Janez na to opozarja znova in znova, ne kot na drobnarije, ampak kot na pričevanje: to ni bila nesreča. To je bil načrt, ki je bil v Božjem srcu pred stvarjenjem sveta. Ti, ki si to zgodbo že velikokrat slišal, danes posedi ob teži besed »izpolnjeno je«. Ničesar ni, kar bi še lahko dodal. Nobeno prizadevanje, zaslužkarstvo ali dokazovanje ne more izboljšati tistega, kar je On razglasil za dokončano. Dolg je poravnan. Delo je opravljeno. Tvoj edini odgovor je, da to sprejmeš.
20. dan
Današnje berilo
Razmislek
Marija Magdalena je prišla h grobu, ko je bila še tema. Ta podrobnost ni samo časovni podatek, ampak podoba žalosti. Prišla je pred sončnim vzhodom, ker spanec ni bil mogoč, grob pa je bil zadnji kraj, kjer ga je videla. Našla je odprta vrata in prazen grob, njen prvi odziv pa ni bil veselje, ampak občutek izgube: „Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili“ (Janez 20:2). Žalost nas lahko naredi počasne pri prepoznavanju čudeža, tudi ko stojimo sredi njega. Peter in Janez sta stekla h grobu. Janez je Petra prehitel, a se je ustavil pri vhodu, Peter pa je po svoji navadi šel kar noter. Videla sta povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na njegovi glavi, zložen sam zase, Janez pa pove, da je videl in veroval. Zloženi prtič je majhna stvar, a je stoletja gibal vernike. Grobni tat odide v naglici. Kdor prtič zloži, ti sporoča, da je odšel pod svojimi pogoji. Nato pride trenutek, ki že dvatisoč let ganja srca. Marija je stala zunaj in jokala, vstali Jezus pa je izgovoril njeno ime. Samo njeno ime, „Marija“, in takoj ga je spoznala. „Rabuni,“ je rekla, kar pomeni Učitelj. Tako je videti vstajenje od blizu: ne teološki argument, ne zaslepljujoča videnja, ampak tvoje ime, izgovorjeno iz ust tistega, za katerega si mislil, da si ga za vedno izgubil. Ni spomin. Ni metafora. Živ je in pozna tvoje ime. Za novega bralca to poglavje vsebuje tudi znameniti Tomažev dvom in Jezusov potrpežljiv, milostljiv odgovor nanj, dokaz, da je iskreno boj z vprašanji v njegovi navzočnosti dobrodošel. Zrelemu vernikov pa naj bo v pozornost, da je prva beseda vstalega Kristusa učencem mir, izrečen dvakrat. Karkoli nosiš v ta dan, ta beseda se še vedno izreka nad teboj.
21. dan
Današnje berilo
Razmislek
Vstajenje ni opomba pod črto, ampak začetek. Janez 21 se odpre na obali Tiberijskega jezera, kamor se je sedem učencev vrnilo k temu, kar so poznali: k ribolovu. Mreže so prazne. Noč je bila dolga. Potem neznanec na obali zakliče in jim reče, naj vržejo mrežo na desno stran čolna, in nenadoma je zaradi teže ulova ne zmorejo povleči noter. To je Gospod. Ko Peter to sliši, ne počaka na čoln, ampak se vrže v vodo. Pri enaindvajsetem poglavju nam Janez še vedno kaže, da je Jezus vreden vsakega nedostojanstvenega, vsesrčnega skoka. To, kar sledi na tisti obali, je ena najnežnejših prizorov v vsem Svetem pismu. Jezus je ogenj že zakuril. Kruh in ribe že čakajo. Vstali Kralj kraljev pripravlja zajtrk utrujenim ribičem. Če šele spoznavaš Boga, vzemi to k srcu: takšen je Bog. Naših padcev ne sreča s pridigo, našo praznino sreča z obrokom. Če si izkušen vernik, opazi, česa Jezus ne reče. Ne reče: »Saj sem ti rekel.« Reče: »Pridite, zajtrkujte!« (Jn 21,12). Sledi Petrova obnovitev. Jezus ga trikrat vpraša: »Ali me ljubiš?« in to enkrat za vsako zatajitev ob onem drugem ognju na dvorišču velikega duhovnika. Vsako vprašanje je rana, ki se čisti in zapira. Vsak odgovor, »Pasi moja jagnjeta … Pasi moje ovce … Pasi moje ovce«, je naročilo, položeno nazaj v roke, ki so ga spustile. Petra njegov padec ni odrinil na stranski tir, njegovo odpuščanje ga pošilja v službo. Gospod nas ne predela v nekaj manjšega. Obnovi nas v nekaj večjega. Pred tremi tedni smo začeli z besedami »Na začetku je bila Beseda.« Danes ne končujemo s piko, ampak z na široko odprtimi vrati. Jezus reče Petru: »Hodi za menoj!« (Jn 21,19) in ta isti klic odmeva z vsake strani, ki si jo prebral, in iz vsakega dne, ki ga boš živel. Evangelij po Janezu se ne konča, ampak se nadaljuje v tebi. Vprašanje ni, ali je Jezus Gospod. Vprašanje je, ali ga ljubiš dovolj, da boš danes, kakor Peter, pasel njegove ovce.