Sedem dni srečevanja z Jezusom v evangelijih: njegove besede, njegova moč, njegovo usmiljenje, njegov križ in njegovo vstajenje.
1. dan
Današnje berilo
Razmislek
Preden je zapela prva ptica, preden se je prvi val razbil ob kakšno obalo, preden je čas zajel svoj prvi vdih, je bila Beseda. Janez nas v svoj evangelij ne uvede z zgodbo o rojstvu ali z rodovnikom. Odpelje nas nekam, kar je starejše od vsega tega. »Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1). Če ste v Svetem pismu novi, poslušajte to počasi: Janez nam pove, da Jezus ni začel v jaslih v Betlehemu. Bil je že ob temelju vsega in vse, kar obstaja, je nastalo po njem. Tisti, ki ste te verze brali že stokrat, za trenutek postojte ob besedici »pri«. Beseda je bila pri Bogu: grščina nosi pomen biti iz obraza v obraz, v tesni povezanosti. Pred stvarjenjem, pred angeli, pred vsem, kar lahko poimenujemo, je bil v srcu resničnosti odnos. Ljubezen ni bila nekaj, kar je Bog izumil, ko je ustvaril nas. Ljubezen je bila že sama narava Boga, Očeta in Sina v večnem občestvu. To je On, ki je stopil v naš svet. In res je stopil. Štirinajsti verz je eden najosupljivejših stavkov, kar jih je bilo kdaj zapisanih: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Beseda, prevedena kot »se naselila«, dobesedno pomeni, da je razpel svoj šotor med nami, in to je namenski odmev svetišča v puščavi, kjer je Bog prebival sredi tabora svojega ljudstva. Večni, neustvarjeni Bog ni poslal sporočila ali glasnika. Prišel je sam, oblečen v kožo, podvržen lakoti, mrazu in žalosti, da bi videli »njegovo veličastvo, veličastvo, kakršnega ima edinorojeni od Očeta, polno milosti in resnice«. Kaj to pomeni za tvoje današnje življenje? Pomeni, da nikoli nimaš opravka z daljnim, ravnodušnim Bogom, ko odpreš to knjigo ali skloniš glavo k molitvi. Bog, ki je zvezde izgovoril v bivanje, se je odločil postati dosegljiv, otipljiv, spoznaven. Prišel je tja, kjer si ti. Karkoli nosiš to jutro: dvom, žalost, začudenje ali preprosto miren torek, Beseda, ki je postala meso, ni daleč. Že je prehodil najdaljšo pot, ki si jo lahko predstavljamo, samo zato, da bi bil s teboj.
2. dan
Današnje berilo
Razmislek
Predstavljaj si, da stojiš ob bregu reke Jordan in opazuješ množico, ki se pomika sem ter tja. Tedaj se moški, ki ga poznaš, divji in neomajen prerok, nenadoma ustavi, pokaže čez vodo in o drugem možu, ki prihaja proti vam, reče: »Glej, Božje jagnje, ki odjema greh sveta« (Janez 1,29). Ta trenutek nam je podaril Janez Krstnik. In te besede, izrečene ob navadnem popoldnevu ob reki, nosijo težo tisočletne zgodovine. Za judovsko uho v tisti množici je bila beseda »jagnje« polna spominov. To je bilo velikonočno jagnje, zaklano, da bi smrt šla mimo hiše. To je bilo jagnje vsakodnevne tempeljske daritve, ki so ga neprenehoma darovali zjutraj in zvečer. Za vsem tem pa je bila pretresljiva Izaijeva poezija, zapisana sedem stoletij prej: »Bil je zaničevan in zavržen od ljudi, mož bolečin, vajen trpljenja« (Izaija 53,3). Izaija je videl nekoga, ki bo »ranjen zaradi naših prestopkov« in »streti zaradi naših krivd«, nekoga, na čigar ramena bo naloženo greh nas vseh. Ves izraelski daritveni sistem je bil dolga, počasna puščica, usmerjena v tega enega človeka. Janez Krstnik je razumel, učenci pa bodo to docela dojeli šele po vstajenju: Jezus ni prišel zgolj zato, da bi nas učil boljše morale ali nas spodbujal, naj bomo prijaznejši. Prišel je, da bi rešil naš najgloblji problem: breme greha in ločitev, ki jo ta povzroča med nami in svetim Bogom. Jagnje ne pridiga ovcam o njihovem tavanju. Jagnje umre namesto njih. Za tistega, ki bere prvič, je tukaj preprosta in čudovita resnica: karkoli si storil, karkoli nosiš v tihih kotičkih svoje vesti, Janez kaže na tistega, ki je prišel, da to vzame nase. Ne zato, da bi to zmanjšal, ne zato, da bi se delal, kot da to ni pomembno, ampak da bi to sam nosil. Za dolgoletnega vernika pa je tu vprašanje: ali ti je Jagnje postalo tako domače, da si se nehal čuditi? Naj te Janezov iztegnjeni prst danes znova usmeri tja. Glej ga, zares ga glej, in naj se čudenje vrne.
3. dan
Današnje berilo
Razmislek
Bil je dolg dan. Jezus je z ladje ob obali učil množice, prilika za priliko, dokler sonce ni zašlo nizko. Potem je rekel svojim učencem: „Prepeljimo se na drugo stran“ (Marko 4,35), in odpravili so se čez Galilejsko jezero. Marko nam z drobnim podrobnostmi, ki si jih zapomni le očividec, pove, da so ga vzeli s seboj „kakršen je bil“: utrujenega, še v oblačilih, v katerih je učil, brez kakršnihkoli priprav na plovbo. In potem je prišla nevihta. Galilejsko jezero leži v kotanji, obdani s hribi, in nevihte se lahko nanj spustijo z zastrašujočo naglico. Več teh učencev je bilo ribičev, ki so na teh vodah delali vse življenje. Niso bili ljudje, ki bi hitro zapadli v paniko. A Marko pove, da so valovi butali v ladjo in da se je ladja polnila. Jezus pa je medtem spal na zglavniku na krmi. Zbudili so ga z vprašanjem, ki odmeva skozi stoletja človeškega trpljenja: „Učitelj, ali ti ni mar, da propadamo?“ (Marko 4,38). Ali si že kdaj molil nekaj zelo podobnega? Tisto, kar se je zgodilo nato, je eden najtišje osupljivih trenutkov v vsem Svetem pismu. Jezus je „vstal, zapretil vetru in rekel jezeru: ›Utihni, umiri se!‹ Veter se je polegel in nastala je velika tišina“ (Marko 4,39). Ni molil, naj nevihta preneha. Ni prosil Očeta v imenu učencev. Spregovoril je neposredno vetru in vodi kot tisti, ki ima nad njima oblast, kajti to tudi je. Učenci, ki so se bali nevihte, so se zdaj bali njega in spraševali drug drugega: „Kdo neki je ta?“ Natanko to vprašanje želi Marko, da si postavljamo tudi mi. A ne hité mimo zglavnika. Jezus je bil resnično, človeško izčrpan. Ve, kaj pomeni biti do konca izmučen, biti v ladji, ko so valovi visoki, biti med prestrašenimi ljudmi. Ni oddaljeno božanstvo, ki bi ga nevihte človeškega življenja puščale ravnodušnega. V ladji je skupaj s teboj. In ima oblast nad vsem, kar ti danes grozi, da te potopi. Isti glas, ki je Galilejskemu jezeru rekel „Utihni, umiri se“, lahko spregovori tudi v zmedo tvojih okoliščin prav zdaj.
4. dan
Današnje berilo
Razmislek
Množica je bila pravkar priča nečemu izjemnemu: pet tisoč ljudi je bilo nasičenih s petimi hlebi in dvema ribama. Bili so tako navdušeni, da so hoteli Jezusa s silo narediti za kralja. A Jezus je vedel nekaj, česar oni niso vedeli: jagali so se za kruhom, ne za Pekom. Zato jih je nežno in neposredno usmeril k globlji lakoti, ki je še niso poimenovali. „Jaz sem kruh življenja,“ jim je rekel, „kdor pride k meni, nikoli ne bo lačen, in kdor veruje vame, nikoli ne bo žejen“ (Janez 6,35). To je ena velikih Jezusovih izjav „Jaz sem“ in zasluži si, da jo okušamo počasi. Kruh v starem svetu ni bil priloga, bil je obrok. Bil je preživetje. Ko Jezus poseže po tej podobi, ne govori o razkošju ali o nečem, kar življenje le obogati. Pravi: jaz sem tisto, brez česar ne moreš živeti. Množica je omenila mano v puščavi, čudežni kruh, ki je padal z neba in je Izrael krepil štirideset let v pustinji. Jezus jih skrbno popravi: tega kruha ni dal Mojzes, ampak njegov Oče, pravi kruh iz nebes pa ni nekaj, ampak nekdo. „Kajti božji kruh je tisti, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu“ (Janez 6,33). Za tistega, ki bere prvič, je povabilo tu čudovito preprosto: Jezus pravi, da je bila najglobja lakota, ki jo čutiš, tista, ki je ne more potešiti ne kariera, ne odnos, ne dosežek, ne obrok, ustvarjena zato, da jo potesi on. Avguštin je to nepozabno izrekel, čeprav ne z besedami Svetega pisma: naša srca so nemirna, dokler ne počivajo v Bogu. Jezus o sebi trdi natanko to. On je počitek, ki ga išče tvoj nemir. Za vernika, ki to resnico pozna že leta, je tu 37. vrstica: „Vse, kar mi daje Oče, pride k meni, in kdor pride k meni, ga nikakor ne bom vrgel ven.“ Beseda „nikakor“ je popolna: v nobenih okoliščinah, iz nobenega razloga ne bo zavrnil nikogar, ki pride. Morda se počutiš nevrednega zaradi svojih padcev, dvomov, oddaljenosti. On pravi: pridi vseeno. Kruh je še vedno na mizi. Še vedno si dobrodošel.
5. dan
Današnje berilo
Razmislek
V vsakem iskrenem življenju pride trenutek, ko mnenje množice ni več dovolj. Jezus je to vedel, zato je svoje učence popeljal v Cezarejo Filipovo, kraj, poln poganskih templjev in hrupa mnogih bogov, in jim zastavil vprašanje, ki prežema vsako dobo: »Za koga imajo ljudje Sina človekovega?« Učenci so imeli odgovore pripravljene. Eni so rekli: Janez Krstnik. Drugi: Elija. Mnenja so bila spoštljiva, celo laskava. A bila so napačna in Jezus je to vedel. Zato je stopil še bližje: »Vi pa, za koga me imate vi?« Peter je odgovoril brez oklevanja: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Besede, ki so spremenile vse. Opazimo, da Jezus Petru ni čestital za bistro misel. Rekel je: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« Ta izpoved ni bila Petrov dosežek, ampak dar. Spoznanje, kdo Jezus resnično je, ne izhaja le iz premišljenih dokazovanj ali verske vzgoje: prihaja od Boga, ki odpira oči srca. Za tistega, ki bere prvič, je tu trdna tla pod nogami: »Kristus« pomeni Maziljenec, obljubljeni Kralj in Odrešenik, proti kateremu je kazala vsa Stara zaveza. Peter je rekel: tisti, ki smo ga čakali, si ti. To ni majhna trditev. To so tečaji, na katerih se vrti vsa zgodovina. Za izkušenega vernika naj velja ta misel: Petrov odgovor je bil razodet, ne izpeljan z razumom. Kako pogosto svojo vero branimo, kakor da je predvsem miselno stališče, do katerega smo prišli, in ne milost, ki smo jo prejeli? V Petrovi izpovedi je ponižnost, ki jo včasih izgubimo. Do Jezusa nismo prišli z razmišljanjem. Podarjen nam je bil. Vprašanje še danes stoji v sobi z vami. Svet ima svoja mnenja: dober učitelj, moralni vzor, zgodovinska osebnost. A Jezus ne sprašuje, kaj pravi svet. Sprašuje, kaj praviš ti. Tvoj odgovor na to vprašanje je najpomembnejša stvar o tebi.
6. dan
Današnje berilo
Razmislek
Danes prihajamo na najtežja in najsvetejša tla v vseh evangelijih. Luka 23 nas pelje na grič, imenovan Kalvarija, in ne smemo hiteti mimo. Dva hudodelca visita na obeh straneh Jezusa. Množica opazuje. Vodje se norčujejo. Vojaki mečejo kocke za njegova oblačila. In sredi vsega tega Božji Sin, ki je pomiril morje in obujal mrtve, visi v tišini in trpljenju. Prve besede, ki jih Luka zapiše s križa, niso krik obupa. So molitev: »Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo.« Ustavi se tukaj. Možje, ki so zabijali žeblje, niso prosili za odpuščanje. Množica, ki se je rogala, ni prosila zanj. A Jezus je zanj molil vseeno. To ni šibkost, to je najbolj osupljiv izraz ljubezni, kar jih je svet kdaj videl. Tisti, ki bi imel vso pravico klicati sodbo, je namesto nje klical usmiljenje. Potem se zgodi nekaj nepričakovanega. Eden od hudodelcev, ki umira poleg njega, se obrne in reče: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Ni imel časa, da bi se dal krstiti, ni imel let zvestega služenja, ki bi jih lahko ponudil, ni imel nobenih verskih zaslug. Imel je le še dih in obupno vero. In Jezus mu je odgovoril: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju.« Milost ne zahteva dolgega življenjepisa. Zahteva le obrnjeno srce. Za novega bralca je tu srce tega odlomka: Jezus ni umrl kot žrtev okoliščin. Umrl je namenoma, za tebe. Vsako norčevanje, ki ga je vzel nase, vsak žebelj, ki ga je prenesel, je bila cena, plačana za človeški greh, tvoj in moj. Križ je kraj, kjer sta se poljubila pravičnost in usmiljenje. Za tistega, ki to ve že leta: poglej še enkrat tega hudodelca. O teologiji ni vedel skoraj nič. A vedel je, da je kriv, vedel je, da je Jezus nedolžen, in verjel je, da ima Jezus kraljestvo. To zadošča. To je vedno zadoščalo. Križ nas spominja, da odrešenje nikoli ni bilo odvisno od tega, koliko vemo ali kako dolgo služimo. Odvisno je od tega, kam pogledamo, ko umiramo.
7. dan
Današnje berilo
Razmislek
Prišle so pred sončnim vzhodom in prinesle dišave, da bi pomazilile mrtvega. To podrobnost nam poda Luka in pomembna je: te ženske niso prišle gledat čudeža. Prišle so dokončat pogreb. Njihovo upanje je bilo zapečateno za kamnom. In potem kamna ni bilo več. Dva angela v bleščečih oblačilih sta jih pričakala z vprašanjem, ki odzvanja skozi vse rodove: »Zakaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tu, temveč je vstal.« Te besede, ni ga tu, temveč je vstal, so prelomnica vse človeške zgodovine. Vse pred njimi je bilo priprava. Vse za njimi je odziv. Ženske so stekle. Peter je stekel. In ko se je Peter sklonil in pogledal v prazen grob, nam Luka pravi, da je »odšel in se v sebi čudil temu, kar se je zgodilo«. Čudenje je pravi odziv. Še vedno je. Apostol Pavel desetletja pozneje Korinčanom piše in priče našteje kot sodni zapisnik: Jezus se je prikazal Petru, nato dvanajsterim, potem več kot petstotim hkrati, nato Jakobu, nato vsem apostolom, nazadnje pa še Pavlu samemu. To ni mitologija v verskem jeziku. Pavel pravi: vprašajte jih. Večina jih je še živih. Pojdite in jih vprašajte, kaj so videli. Vstajenje ni bilo občutje ali simbol, bilo je dogodek s pričami. Za novega bralca je tu veselo oznanilo v najpreprostejši obliki: smrt ni zmagala. Grob ga ni mogel zadržati. In ker je vstal, je res vse, kar je povedal o sebi, vse, kar ti je obljubil, je varno, in zadnja beseda nad tvojim življenjem ni smrt, ampak življenje. Za vernika, ki to resnico nosi že leta: naj ti navajenost ne zbledi čudenja. Pavel ga nikoli ni premagal. Imenoval se je »nedonošenček« in se še vedno čudil, da se mu je prikazal vstali Kristus. Vstajenje ni le ozadje tvoje vere. Je njen srčni utrip. Vstal je. Resnično je vstal. In ker živi on, boš živel tudi ti.