Vsi načrti

Učenje molitve

Sedem dni o tem, kako se pogovarjati z Bogom: iskreno, preprosto in brez strahu, da bi naredili kaj narobe.

  1. 1. dan

    Oče naš

    Današnje berilo

    Razmislek

    Predstavljaj si, da si eden od učencev in opazuješ Jezusa, ki se umakne od množice, da bi molil. V tem, kako to stori, je nekaj nepoudarjenega in brez naglice, zaradi česar si zaželiš tistega, kar ima On. Zato Ga vprašaš: »Gospod, nauči nas moliti.« V Mateju 6 odgovori na to vprašanje, še preden je zastavljeno, in to, kar nam da, ni obrazec, ki bi ga zgolj ponavljali, ampak vrata, skozi katera smemo stopiti. Začne z opozorilom: ne moli, da bi te drugi videli. Verski voditelji Njegovega časa so imeli radi dolge in glasne molitve na trgih, molitve, namenjene ušesom ljudi in ne srcu Boga. Jezus jasno pove: »Prejeli so svoje plačilo« (Matej 6,5). Z drugimi besedami, ploskanje je vse, kar bodo dobili. Ti pa, pravi, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in govori svojemu Očetu, ki vidi v skrivnem. Občinstvo pri molitvi je eno samo. Nato nam da besede, ki odmevajo že dvajset stoletij: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime« (Matej 6,9). Opazi, da molitev ne pravi »Oče moj«, ampak »Oče naš«. Molitev ni nikoli povsem zasebna: tudi ko si sam v svoji sobi, se pridružuješ družini. Opazi tudi, da prvo gibanje molitve ni prošnja za karkoli. Gre preprosto za priznanje, kdo je Bog: Oče. Svet. Blizu. Preden predložimo svoje potrebe, umirimo srce v resnici, v čigavo bližino smo stopili. Če prvič bereš Božjo besedo, poslušaj to jasno: za molitev ne potrebuješ posebnih besed, določene drže ali dolge zgodovine z Bogom. Jezus uči navadne ljudi, ribiče, cestninarje, zaskrbljene matere, kako govoriti s svojim Očetom. Če pa si izkušen vernik, razmisli o tem: kdaj je tvoja molitev zadnjič začela s čudenjem nad Božjim imenom, preden je prešla na seznam potreb? Gospodova molitev ni strop molitve. Je kompas: kaže nas k bližini pred prošnjo, k Božjemu kraljestvu pred našo udobnostjo. Vsakič, ko moliš, se učiš isto kot učenci: da se Bog nebes imenuje tvoj Oče in te posluša.

    Odpri danZvok je na voljo
  2. 2. dan

    Prosite, iščite, trkajte

    Današnje berilo

    Razmislek

    V teh vrsticah so vrata in Jezus vam govori, naj trkate nanje. Ne boječe. Ne enkrat. Uporabi tri besede: prositi, iskati, trkati. V izvirnem jeziku so vse trajna dejanja: prosite naprej, iščite naprej, trkajte naprej. To ni teologija avtomata, kjer pritisnete gumb in čakate. To je povabilo v živ, vztrajen, nagnjen odnos z Bogom, ki želi, da ga najdemo. „Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo“ (Matej 7:7). Jezus te obljube ne omili. Ne reče: „Prosite, in morda.“ Reče: „Prosite in vam bo dano.“ Bralcu, ki to bere prvič, se lahko zdi skoraj predobro, in upravičeno se poraja iskreno vprašanje: zakaj se potem nekatere molitve zdijo neodgovorjene? Jezus ne obljublja, da nam bo Bog dal vse, kar želimo, po našem urniku. Obljublja, da nam bo dal vse, kar potrebujemo, in da nobeno iskreno iskanje Njega ne ostane prazno. Nato poda razlago od manjšega k večjemu, ki je v svoji preprostosti skoraj razorožujoča. Če otrok prosi za kruh, mu ne daste kamna. Če prosi za ribo, mu ne daste kače. Vi ste nepopoln starš, pa vendar znate dajati dobre darove. „Koliko bolj“, pravi Jezus, „bo vaš Oče, ki je v nebesih, dal dobro tistim, ki ga prosijo!“ (Matej 7:11). Lukov zapis doda osupljivo podrobnost: Oče daje Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. Največji dar, ki ga Bog lahko da, ni popravljena okoliščina ali rešen problem, ampak On sam. Kdor je dolgo in goreče molil in občutil tišino, naj se tu za trenutek ustavi. Obljuba ni, da Bog odgovarja po našem urniku. Je, da odgovarja kot Oče, kar pomeni, da včasih z da, včasih z še ne, včasih pa z nečim boljšim, kot smo prosili. Vrata, na katera trkate, niso vrata skladišča. So vrata k Osebi. Trkajte naprej. On je že na drugi strani.

    Odpri danZvok je na voljo
  3. 3. dan

    V vsem, z zahvaljevanjem

    Današnje berilo

    Razmislek

    Večina nas pride k molitvi šele, ko breme postane dovolj težko. Zdržimo, skrbimo, urejamo, in ko ne zmoremo več, molimo. Pavel opisuje nekaj povsem drugega. „Neprenehoma molite,“ piše v 1 Tesaloničanom 5,17. Te tri besede že dva tisoč let begajo in izzivajo vernike. Kako naj človek s službo, družino, tavajočimi mislimi in polnim koledarjem moli neprenehoma? Odgovor ni v tem, da bi morali biti štiriindvajset ur na dan na kolenih. Molitev naj postane ozračje, v katerem živimo, ne opravek, ki ga gremo opravit. Otrok ne preneha govoriti z ljubečim staršem samo zato, ker se igra na dvorišču. Zakliče, ozre se nazaj, priteče z novico. „Neprenehoma molite“ je povabilo v tak nenehen, neobremenjen pogovor z Bogom, v katerem postane meja med molitvijo in preostalim življenjem čudovito tanka. Filipljanom 4,6 to izostri v nekaj povsem konkretnega: „Za nič ne skrbite, ampak v vsem z molitvijo in prošnjo z zahvaljevanjem razodevajte svoje želje Bogu.“ Beseda „skrbite“ tu pomeni biti poln skrbi, tesnoben, preobremenjen. Pavel tvojih skrbi ne omalovažuje. Ponuja ti menjavo: izroči jih Bogu in v zameno prejmi nekaj, kar „presega vsak razum“ (Filipljanom 4,7). Ta mir ni odsotnost težkih okoliščin. Je straža, beseda pomeni vojaško stražo, ki stoji okoli tvojega srca in tvojih misli v Kristusu Jezusu. Opazi besedo „z zahvaljevanjem“ sredi tega navodila. Svoje prošnje naj bi prinašali z zahvaljevanjem, ne šele potem, ko pride odgovor, ampak že prej. To je drža, ki spremeni molitev iz obupane kupčije v zaupen pogovor. Za novega vernika to pomeni, da ti ni treba najprej urediti svoje tesnobe in šele nato moliti: prineseš jo in ob njej prineseš hvaležnost. Zrelega vernika pa naj vprašanje spodbudi k premisleku: ali še nosiš skrbi, ki jih nikoli zares nisi izročil? Danes je dan za to menjavo.

    Odpri danZvok je na voljo
  4. 4. dan

    Tiho mesto

    Današnje berilo

    Razmislek

    Marko piše z nujnostjo: njegov evangelij je poln besede »takoj«, kar pomeni zdaj, v tem trenutku. Zato je presenetljivo, da sredi vsega tega zagona za trenutek ustavi pogled in nam pokaže Jezusa, ki dela nekaj počasnega in premišljenega. »Zgodaj zjutraj, ko je bila še noč, je vstal, šel ven in odšel na samoten kraj; tam je molil« (Marko 1,35). Prejšnji večer je bil izjemen: ozdravljenja, osvoboditve, celo mesto pred vrati. In Jezus, namesto da bi dolgo spal, vstane pred soncem in poišče tih kraj sam z Očetom. To ni postranska podrobnost. Marko nam kaže motor, ki poganja službo. Čudeži niso rodili molitvenega življenja, molitveno življenje je rodilo čudeže. Jezus ni molil, ker bi imel odveč časa. Čas si je vzel, ker je vedel, da je vse drugo odvisno od tega. Ko Ga učenci končno najdejo in Mu rečejo, v bistvu: »Vsi te iščejo, pojdimo,« On ni zmeden. Je zbran. Ve, kam gre naprej, ker je že bil z Očetom. Psalmist je ta ritem razumel že davno prej. »GOSPOD, zjutraj slišiš moj glas, zjutraj ti položim svojo molitev in pazljivo čakam« (Psalm 5,3). Besedna zveza »pazljivo čakam« nosi podobo stražarja, ki prebira obzorje: moli in nato pričakujoče čaka, da Bog deluje. Molitev ni samo govorjenje. Je tudi drža duše, obrnjene k Bogu, ki opazuje njegov odgovor. Tistemu, ki šele začenja moliti, ta odlomek nežno daje dovoljenje: ne potrebuješ katedrale ali popolne ure. Jezus je našel samoten kraj, verjetno hladen in temen hrib. Pomembno je, da greš. Vernik, ki z Bogom hodiš že leta, se iskreno vprašaj: ali tvoje molitveno življenje vodi tvoj dan ali zaostaja za njim? Tihi kraj ni razkošje za ljudi z nezapletenim življenjem. Je prav vir stanovitnosti, ki omogoča zapleteno življenje. Poišči svoj samoten kraj še danes, četudi je to pet minut in parkiran avto.

    Odpri danZvok je na voljo
  5. 5. dan

    Iskrene molitve

    Današnje berilo

    Razmislek

    Obstaja psalm, ki se začne z obtožbo, naperjeno naravnost v nebo. David ne začne s hvalo, se ne ogreva z vljudnostnimi frazami, ampak začne z besedami: »Do kdaj, GOSPOD, me boš pozabljal? Za vedno?« (Psalm 13,1). Če te to preseneča, je prav. To pomeni, da ga bereš iskreno. David je bil mož po Božjem srcu, pa vendar tu stoji in stiska pest proti nebu. Počutil se je pozabljenega. Počutil se je, kot da se mu Bog skriva. Počutil se je, kot da se je žalost trajno naselila v njegovih prsih, medtem ko so njegovi sovražniki zmagovali. Tistemu, ki prvič bere psalme, bo koristilo vedeti, da so bili psalmi molitvenik Izraela: pesmi, ki so jih peli v templju, vzkliki, dvignjeni v puščavi, besede, ki jih je pred teboj zgladilo tisoče obupanih ust. Nikoli niso bili mišljeni kot izbrušeni nastopi. Bili so mišljeni kot resnični. Resnica, ki jo David tu govori, je taka, ki jo mnogi poznamo, le redki pa si jo upamo izreči na glas: včasih se Bog zdi odsoten in to boli. A tu je tisto, ob čemer se mora izkušeni vernik morda znova ustaviti: David ne ostane v pritožbi. Ne zapusti pogovora. Obrne se, ne ker bi se njegove okoliščine spremenile, ampak ker se odloči spomniti, kdo je Bog, tudi ko tega ne more občutiti: »Jaz pa sem zaupal v tvojo milost, moje srce se bo veselilo tvojega odrešenja« (Psalm 13,6). Ta beseda »pa« opravlja izjemno delo. Je tečaj iskrene molitve. Tožba in zaupanje nista nasprotji; sta ista molitev, ki jo izgovarjajo ista usta k istemu Bogu. Bog ni krhek. Zmore nositi tvojo jezo, tvojo zmedenost, tvoj »do kdaj«. Iskrena molitev ni nespoštljivost, ampak bližina. Kdor se v Božji navzočnosti pretvarja, da je vse v redu, ta ohranja razdaljo. Kdor vpije iz globin, ta se približuje. Prinesi mu danes to, kar je zares v tvojem srcu. On že ve. Samo čaka, da mu to poveš.

    Odpri danZvok je na voljo
  6. 6. dan

    Vstopiti z zahvaljevanjem

    Današnje berilo

    Razmislek

    Preden danes Bogu spregovoriš eno samo besedo, hoče stoti psalm, da nekaj storiš: zakliči z veseljem. Ne tiho, negotovo trkanje na vrata, za katera nisi prepričan, da so odprta, ampak vesel klic nekoga, ki ve, da je dobrodošel. »Vstopite v njegova vrata z zahvaljevanjem, v njegove dvorane s hvalnico« (Psalm 100,4). Podoba je tempelj, vabilo pa velja za vsako navadno jutro tvojega življenja. Tistemu, ki to bere prvič, se splača ustaviti ob tem, kaj zahvaljevanje v molitvi pravzaprav stori. Ni obredno ogrevanje, kot je razteg pred tekom. Je preusmeritev duše. Ko začnemo s hvaležnostjo, priznavamo nekaj resničnega o stvarnosti: da se nismo ustvarili sami, da nismo sami, da je Bog, ki se mu približujemo, dober. Psalm 100 to utemeljuje na najbolj temeljni resnici: »Spoznajte, da je GOSPOD Bog; on nas je naredil, ne mi sami« (Psalm 100,3). Zahvaljevanje se začne s spominom, kdo je Bog in kdo ni. Apostol Pavel, ki piše iz ječe cerkvi v Kolosih, to odmeva z izjemno kratkostjo: »Vztrajajte v molitvi in bedite v njej z zahvaljevanjem« (Kološanom 4,2). Ta beseda »bedite« pomeni ostati budan, biti buden v molitvi, ne zaspan ali raztresen. In protistrup zoper zaspano molitev je po Pavlovih besedah zahvaljevanje. Hvaležnost ohranja oči odprte. Spominja nas, da molitev ni monolog v strop, ampak pogovor z živim Bogom, ki je že storil neskončno mnogo. Za vernika, ki moli že leta, je tu nežen izziv: so tvoje molitve postale težke od prošenj in skromne v hvali? Ni narobe prinašati svojih potreb, o tem bomo govorili jutri, a molitveno življenje, zgrajeno samo na prošnjah, lahko neopazno zdrsne v to, da Boga obravnavamo kot prodajni avtomat in ne kot Očeta. Poskusi danes vstopiti z odprtimi rokami, ne da bi prejel, ampak da bi se zahvalil. Poglej, kaj to naredi z vsem, kar sledi.

    Odpri danZvok je na voljo
  7. 7. dan

    Ko nimaš besed

    Današnje berilo

    Razmislek

    Ta teden končujemo na najbolj iskrenem mestu, kamor nas molitev lahko pripelje: v trenutku, ko nam zmanjka besed. Sedli ste k molitvi in našli le prazno bolečino, ki ji ne znate dati imena. Želeli ste doseči Boga, pa ste se počutili, kot da segate v meglo. Če ste bili tam, vam Rimljanom 8 pove nekaj izjemnega: to ni odsotnost molitve. To je morda najgloblja molitev od vseh. „Prav tako tudi Duh pomaga naši slabosti. Kajti ne vemo, za kaj bi se morali moliti, kakor je potrebno, toda Duh sam posreduje za nas z neizrekljivim vzdihovanjem“ (Rimljanom 8:26). Preberite to počasi. Božji Duh, isti Duh, ki je ob stvarjenju lebdel nad vodami, prebiva v vernem in moli skozenj, kadar sam ne zmore moliti. Vzdih, ki ga ne znate izreči z besedami, ni nič. Prevaja ga Nekdo, ki popolnoma pozna vaše srce in Očetovo voljo. Za novega vernika je to globoko osvobajajoče: ne morete moliti narobe, če se iskreno obračate k Bogu. Ne potrebujete pravih izrazov. Ni vam treba biti zgovorni ali sploh povezani. Juda nas spominja, naj „molimo v Svetem Duhu“ (Juda 1:20), kar pomeni, da se prepustimo Duhovemu delovanju v nas, namesto da se napenjamo samo v lastni moči. Molitev ni nastop, ki ga izvedemo, ampak pogovor, ki ga omogoča Duh. Tudi za tiste, ki z Bogom hodijo že dolgo, morda še posebej zanje, je tu milost. Duhovna izčrpanost je resnična. Obdobja žalovanja, zmedenosti ali suše doletijo tudi najzvestejše med nami. Obljuba iz Rimljanom 8:26 ne poteče z zrelostjo. Duh posreduje za izkušenega svetega prav tako nežno kot za najnovejšega spreobrnjenca. Na dneve, ko je vaša molitev le vzdih, naj bo ta vzdih vaša molitev. Bog sliši, česar besede ne zmorejo nositi. Ta teden niste prišli do konca molitve, šele začeli ste.

    Odpri danZvok je na voljo