Vsi načrti

Odpuščanje

Sedem dni o tem, kako prejeti Božje odpuščanje in se z njegovo pomočjo naučiti odpuščati drugim.

  1. 1. dan

    Tako daleč, kot je vzhod od zahoda

    Današnje berilo

    Razmislek

    Predstavljaj si nočno nebo ob jasnem večeru: vzhod se razteza za teboj, zahod pred teboj, vmes pa je razdalja tako neizmerna, da je nobena človeška noga ne bi mogla prehoditi. S to podobo psalmist poskuša opisati, kaj Bog stori z našim grehom. Ne odloži ga le na stran in ga ne shrani v predal. Odstrani ga. Popolnoma. Za vedno. »Kakor je vzhod daleč od zahoda, tako daleč je odstranil od nas naše prestopke« (Psalm 103,12). Psalm se začne s spomínom, kdo je ta Bog: ne oddaljeni sodnik, ki šteje naše spodrsljaje, ampak Oče, ki je »usmiljen in milostljiv, počasen za jezo in bogat v dobroti« (Psalm 103,8). Če to bereš prvič, se tu ustavi: Bog Svetega pisma ne čaka, da bi te zalotil pri napaki. Že pozna vsako tvojo napako, njegov prvi korak k tebi pa je usmiljenje, ne obsodba. Tisti, ki z Gospodom hodite že vrsto let, pa razmislite o nečem, česar morda niste opazili. Psalmist pravi, da Bog »ve, kako smo narejeni, spominja se, da smo prah« (Psalm 103,14). Besedo »spominja se« tu zaznamuje nežnost, ne zaničevanje. Bog ne pozabi naše šibkosti, da bi potem postal nestrpen, ko se spotaknemo. Našo krhkost nosi v mislih z enako skrbnostjo, kot oče drži majhnega otroka: ve, česa še ne zmore nositi, in je zato nežen. To spremeni, kako sprejemamo odpuščanje. Mnogi Božje odpuščanje sprejmemo z glavo, breme sramu pa v prsih nosimo še dolga leta. Psalm tega ne dopušča. Če je Bog tvoj greh odstranil tako daleč, kot je vzhod od zahoda, ga ne moreš iti iskat nazaj. Izginil je. Ostaneš ti: poznan, objet in ljubljen od Očeta, čigar usmiljenje je više od nebes. Danes naj ta resnica pristane na konkretnem mestu. Pomisli na eno napako, ki jo vlačiš za seboj. Bog jo je že odstranil. Ni ti treba nositi tistega, kar je on že pokopal.

    Odpri danZvok je na voljo
  2. 2. dan

    Sedemdesetkrat sedemkrat

    Današnje berilo

    Razmislek

    Peter je mislil, da je velikodušen. V kulturi njegovega časa so rabini običajno učili, da je odpustiti nekomu trikrat več kot dovolj. Ko je torej Peter stopil naprej in ponudil sedem, dvakrat več od pričakovanega in še ena povrhu, je verjetno pričakoval odobravajoče kimanje. Namesto tega mu je Jezus odgovoril s številom, ki je ustavilo vsak izračun: „Ne pravim ti: do sedemkrat, temveč do sedemdesetkrat sedemkrat“ (Matej 18,22). Jezus ni postavljal nove zgornje meje štiristo devetdeset. Podrl je mejo v celoti. V trenutku, ko začneš šteti, kolikokrat si nekomu odpustil, si že narobe razumel, kaj odpuščanje je. Odpuščanje, kakor ga uči Jezus, ni posel z omejitvijo. Je drža srca, ki izvira iz tega, da smo prejeli nekaj tako neizmernega, da se z njim ne more primerjati noben dolg, ki nam ga je kdo dolžan. Prilika, ki sledi, to slikovito pokaže. Služabnik je kralju dolžan deset tisoč talentov, število tako absurdno, da bi se množica zasmejala. En talent je bil približno dvajset let plače. Deset tisoč talentov je bila nemogoča, neodplačljiva gora dolga. Kralj mu vse odpusti, zastonj in popolnoma. Nato ta isti služabnik najde tovariša, ki mu dolguje sto denarijev, približno tri mesece plače, in ga da vreči v ječo. Razlika ni subtilna. Namenjena je temu, da nas pretrese in nas privede k samopreizkušanju. Tu je vprašanje, ki ga prilika tiho zastavlja vsakemu vernemu: ali veš, res veš, koliko ti je bilo odpuščeno? Ne kot teološko dejstvo, ampak kot nekaj, kar začutiš do kosti? Kajti ko ta dolg postane resničen, ko zaobjamemo goro desetih tisoč talentov, ki jo je Bog premaknil zame, se zamere za sto denarijev, ki jih nosimo do drugih, začnejo kazati povsem drugače. Odpuščati drugim je težko. Nihče naj ne govori drugače. A pot vanj se vedno začne enako: vrnitev h križu in spomin na to, kaj je bilo tam zate izbrisano.

    Odpri danZvok je na voljo
  3. 3. dan

    Odpuščaj, kakor ti je odpuščeno

    Današnje berilo

    Razmislek

    Pavel se te teme ne loteva počasi. Začne s seznamom: grenkoba, srd, jeza, kričanje, opravljanje, hudobija. Efežanom naroča, naj vse to odložijo (Efežanom 4,31). Za novega bralca je „odložiti“ močan izraz. Pomeni sleči nekaj s sebe, kakor slečeš plašč. To niso samo slabe navade, ki jih je treba obvladovati. So oblačila, ki ne sodijo na nekoga, ki je oblečen v Kristusa. Potem pride alternativa, in to ni preprosto „bolj se potrudi biti prijazen“. Pavel piše: „Bodite drug do drugega prijazni, usmiljeni in si odpuščajte, kakor je tudi Bog v Kristusu odpustil vam“ (Efežanom 4,32). Mera je vzvišena. Ne „odpuščaj, kakor bi želel, da bi odpustili tebi“. Ne „odpuščaj, ko si drugi to zaslužijo“. Odpuščaj, kakor je Bog zaradi Kristusa odpustil tebi. Mera našega odpuščanja naj bo mera Njegovega. V Pismu Kološanom je dodana beseda, ki jo izkušeni bralci včasih prehitro preskočijo: „Prenašajte drug drugega“ (Kološanom 3,13). Potrpežljivo prenašanje je tiho sorodstvo odpuščanja. Odpuščanje se ukvarja s storjeno krivico. Potrpežljivo prenašanje pa je vsakdanja potrpežljivost, ki vpije trenja življenja ob nepopolnih ljudeh: drobna draženja, ponavljajoče se slabosti, način, kakršen ljudje pač so. Oboje je potrebno. Oboje je mogoče le zato, ker smo „izvoljenci Božji, sveti in ljubljeni“ (Kološanom 3,12), ljudje, ki so prejeli istovetnost, še preden se je od njih zahtevala dolžnost. Opazi vrstni red v obeh odlomkih: kdo si, je pred tem, kaj delaš. Izbran si, svet, ljubljen, zato se obleci v srčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Bog nikoli ne zahteva, da bi odpuščanje naredili iz nič. Prosi nas, naj zajemamo iz tistega, kar smo že prejeli. Če se danes težko odločiš odpustiti komu, povabilo ni, da zbereš več moči volje. Povabilo je, da greš globlje v svojo lastno ljubljenost, da ostaneš ob resnici, da ti je Bog zaradi Kristusa odpustil, in pustiš, da to preplavi vse.

    Odpri danZvok je na voljo
  4. 4. dan

    Oče, ki teče

    Današnje berilo

    Razmislek

    Jezus je to zgodbo povedal ljudem, ki so godrnjali, da sprejema grešnike in jé z njimi. Preden torej vstopimo v prispodobo, začutimo težo poslušalstva. Farizeji in pismouki niso bili hladni, brezbrižni možje, ampak globoko verni ljudje, ki so verjeli, da svetost zahteva odmaknjenost od nečistih. In Jezus jim na godrnjanje ni odgovoril z razpravo, ampak z zgodbo o očetu. Mlajšega sinova prošnja, »Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada« (Lukov evangelij 15,12), je bila v tisti kulturi skoraj enaka želji, da bi oče umrl. Hotel je dediščino brez odnosa. Hotel je to, kar je imel oče, ne pa očeta samega. In oče mu je dal. Že to je podoba milosti: svoboda, ki nam jo Bog daje, celo da od njega odidemo. Sin konča kot pasitelj svinj v daljni deželi, kar bi za judovskega poslušalca pomenilo najglobje možno ponižanje. In nato besedilo pravi: »šel je vase« (Lukov evangelij 15,17). Pri tem izrazu se vredno ustaviti. Priti k sebi ni isto kot postati vreden. Sinov načrt, ko vstane, je še vedno kupčija: ponudil se bo kot najemnik, da si zasluži kruh. Obnove še ne pričakuje. Vadi govor. A oče pazi. »Ko je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal« (Lukov evangelij 15,20). Oče je gledal ven. In ko je zagledal fanta, ni čakal na govor. Stekel je. Na starodavnem Bližnjem vzhodu ugleden mož ni tekel, saj je veljalo za nedostojno. Oče je kljub temu stekel, sinu padel okoli vratu in ga poljubil. Fant začne svoj naučeni govor, oče pa ga prekine s slavjem. Ta Bog razodeva Jezus godrnjajočim vernikom in tudi nam. Ne stoji pri vratih s prekrižanimi rokami in ne čaka, ali je tvoje opravičilo dovolj dobro. Teče. Čakal te je. In še preden izgovoriš svoje besede, že kliče po plašču, prstanu in gostiji.

    Odpri danZvok je na voljo
  5. 5. dan

    Oče, odpusti jim

    Današnje berilo

    Razmislek

    Predstavljajte si prizor: hrib zunaj jeruzalemskega obzidja, trije križi proti nebu in množica, ki je vse jutro zasramovala moža na sredini. Vojaki so mu pravkar zabili žeblje skozi roke in noge. Verski voditelji se posmehujejo. Množica se roga. In prav v tistem trenutku, ne šele ko je bolečina potihnila, ne šele ko se je množica umirila, Jezus odpre usta in reče: »Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo« (Luka 23,34). Če teh besed še nikoli niste brali, naj se počasi usedejo v vaše srce. Če ste jih prebrali že stokrat, jih poskusite slišati, kakor da bi jih slišali prvič. To je tako osupljivo zaradi trenutka, ki ga je izbral. Ne čaka, da bi mu bilo udobno. Ne čaka, da bi se ljudje skesali in prosili. Moli za njihovo odpuščanje, medtem ko so žeblji še sveži in medtem ko žalitve še letijo. To ni odpuščanje kot občutek, ampak odpuščanje kot odločitev, dejanje volje, zasidrano v ljubezni. Jezus je razumel nekaj, kar mi pogosto spregledamo: ljudje, ki so ga ranjali, so delovali v duhovni slepoti. »Ne vedo, kaj delajo.« Ti besedi nista opravičilo za greh, temveč okno v Božje usmiljenje, ki sreča ljudi tam, kjer se konča njihovo razumevanje. Nato odpremo Apostolska dela 7 in tam najdemo Štefana, prvega krščanskega mučenca, ki ga razjarjena množica kamna do smrti. Medtem ko kamenje pada nanj, Luka zapiše, da je »na glas zaklical: Gospod, ne štej jim tega v greh!« (Apostolska dela 7,60). Kristusov Duh je Štefana tako preobrazil, da je molitev s križa postala molitev njegovega zadnjega diha. To ni bilo naključje. Štefan je videl, kaj je storil Jezus, in to se je v njem tako globoko ukoreninilo, da je obrodilo sad v njegovi najtežji uri. Za danes si zastavimo tiho, a globoko vprašanje: katero ime na vašem seznamu je najtežje? Kdo je človek, katerega krivica vam še zdaj stiska prsi? Jezus te molitve ni molil z udobne razdalje. Molil jo je s križa. To pomeni, da je odpuščanje, resnično, drago, v moči Duha, mogoče sredi rane in ne šele potem, ko se zaceli. Ni vam treba, da bi ga najprej občutili. Lahko se zanj odločite prvi in prosite Boga, naj občutek pride za vami.

    Odpri danZvok je na voljo
  6. 6. dan

    Priznanje in očiščenje

    Današnje berilo

    Razmislek

    Obstaja neka teža, ki se usede v kosti, kadar v duši predolgo leži nekaj nepriznanega. Psalmist jo je dobro poznal. V Psalmu 32 piše o času pred priznanjem, ko je o svojem grehu molčal: »Ko sem molčal, so hirale moje kosti, ker sem ves dan stokal« (Psalm 32,3). To je živ, telesen opis tega, kaj krivda stori človeku od znotraj navzven. Ne govori o krivdi kot o pravnem pojmu, ampak jo opisuje kot izkušnjo, ki ga je izsušila, kakor suša izsuši deželo. Potem pa je priznal. In vse se je spremenilo. Apostol Janez, ki je pisal stoletja pozneje, isto resnico postavi v najjasnejšo luč: »Če priznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam grehe odpusti in nas očisti vsake krivičnosti« (1 Janez 1,9). Opazite dve besedi, ki ju Janez združi: zvest in pravičen. Bog nam ne odpušča zato, ker bi bil popustljiv ali ker bi gledal stran. Odpušča nam, ker je zvest svojim zavezam in ker je pravičnosti na križu že zadoščeno. Odpuščanje ni to, da Bog krivi pravila, ampak to, da jih spoštuje, po Kristusu. Za tistega, ki bere prvič, je bistvo preprosto: priznanje ni obred, s katerim bi si prislužili Božjo naklonjenost. Je preprosto strinjanje z Bogom o tem, kaj je res: da smo grešili, da to šteje in da potrebujemo njegovo usmiljenje. Beseda v izvirni grščini nosi pomen, da rečemo isto, kar pravi Bog. Ko priznamo, se nehamo prepirati z Bogom o svojem stanju in se postavimo na njegovo stran. To je drža ponižnosti in odpre vrata. Za izkušenega vernika pa razmislek: David v Psalmu 32 pravi, da je Bog, ko je priznal svoj greh, odpustil »krivdo mojega greha« (Psalm 32,5). Ta izraz se ponovi, kakor da bi povedal, da Bog ni odpustil le dejanja, ampak tudi izkrivljeno korenino pod njim. Tako globoko sega očiščenje. Niste zgolj oproščeni na papirju, ampak umiti. Karkoli tiho nosite, karkoli ste upali, da ne bo nihče opazil, tudi Bog ne, je danes dober dan, da to prinesete na svetlobo. Zvest je. Pravičen je. In očistil bo.

    Odpri danZvok je na voljo
  7. 7. dan

    Živeti svobodno

    Današnje berilo

    Razmislek

    Ta teden smo prehodili dolgo pot: od osupljive širine Božjega odpuščanja do dragocenega, z Duhom opolnomočenega dela, da odpuščanje podarimo drugim. Danes prispemo do vprašanja, proti kateremu je vodilo vse potovanje: kako pa zares izgleda živeti svobodno? Ne le poznati nauk o odpuščanju, ne le doživeti ganljiv trenutek osvoboditve, temveč hoditi skozi navadne dni kot nekdo, ki ga stare rane in stare krivice ne držijo več v ujetništvu. Prerok Mihej nam v vsem Svetem pismu podaja eno najlepših podob Božjega odpuščanja. Piše o Bogu, ki „ima veselje v usmiljenju“ in ki bo „vse njihove grehe vrgel v morske globine“ (Mihej 7,18-19). Podoba globokega morja je premišljena. V starodavnem svetu so bile morske globine najbolj nedosegljiv in nespoznaven kraj, kar si je človek lahko predstavljal. Bog tvojih grehov ne odlaga v kakšno omaro. Ne hrani jih v zalogi. Meče jih na kraj, od koder se ne morejo vrniti. Ni brez razloga, da so stari pridigarji govorili: Vrže jih v morje in postavi tablo z napisom „Ribolov prepovedan“. Pavel v pismu Rimljanom to svobodo prenese v tkivo vsakdanjih odnosov. „Ne daj se premagati hudemu, temveč hudo premagaj z dobrim“ (Rimljanom 12,21). To je praktična oblika svobodnega življenja. Ne pomeni, da se pretvarjamo, da je narobe prav ali da bolečine ni bilo. Pomeni, da ne dovolimo, da bi zlo imelo zadnjo besedo v naši zgodbi. Vsako resnično dobro dejanje do nekoga, ki nam je storil krivico, je razglasitev, da nisi njegov ujetnik. Svoboden si, in odločaš se, da boš tako tudi živel. Ob koncu tega tedna razmisli, kako se svoboda v resnici čuti v tvojem telesu, urniku in odnosih. Odpuščanje, prejeto od Boga, ni posel, ki si ga opravil prvi dan in šel naprej. Je zrak, ki ga dihaš vsako jutro. In odpuščanje, podarjeno drugim, ni en sam dramatičen trenutek, temveč vsakodnevna vaja, včasih vsakodnevna odločitev, da preteklosti ne pustimo vladati sedanjosti. Ustvarjen si bil za svobodno življenje. Po Njegovi milosti zmoreš.

    Odpri danZvok je na voljo