Vsi načrti

Tolažba v žalovanju

Sedem dni nežnih besed Svetega pisma za čas izgube, na poti z Bogom, ki je blizu tistim, ki so strtega srca.

  1. 1. dan

    Bog vse tolažbe

    Današnje berilo

    Razmislek

    Obstaja ime za Boga, po katerem večina od nas ne pomisli segati, dokler se tla ne udrejo pod nami. Pavel, ki piše iz lastnega seznama brodolomov, pretepanj in neprespanih noči, začne pismo Korinčanom ne s strategijo ali razlago, ampak z imenom: „Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe“ (2 Korinčanom 1,3). Opazi besedo vse. Ne nekaj tolažbe, ne občasna tolažba, ne tolažba za žalost, ki se mu zdi vredna. Vsa tolažba. Naših izgub ne ocenjuje, preden se odloči, ali bo prišel. Psalmist gre še bližje v Psalmu 34,19: „Gospod je blizu tistim, ki so strtega srca, in rešuje tiste, ki so potrtega duha.“ Beseda blizu pomeni tu, ob tebi, ne od daleč, ne kot opazovalec na varni razdalji. V starem svetu strto srce ni bilo le občutje, ampak stanje popolnega zloma, žalost, ki človeka upogne na dvoje. In prav tam, na mestu, kjer si upognjen na dvoje, Sveto pismo pravi, da se Bog približa najbolj. Tvoja razdrtost ga ne odbija. Premakne se proti njej. Pavel doda nekaj, kar bo bralce, ki so tu prvič, morda presenetilo, dolgoletni verniki pa so to morda pozabili: Bog nas tolaži, „da bi mogli tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski, s tolažbo, s katero Bog tolaži nas“ (2 Korinčanom 1,4). Tvoja žalost ni slepa ulica. Že zdaj se vplete v nekaj, kar bo nekoč doseglo drugega človeka v njegovi temni uri. Tega ti še ni treba videti. Le sprejeti moraš, kar ti danes ponuja. Če si v zgodnjih, surovih urah izgube, ti ni treba igrati moči ali izdelovati miru. Povabljen si, da si preprosto blizu Njemu, ki je že blizu tebi. Prinesi razbite koščke. On je Bog vse tolažbe, in vse pomeni tudi tvoje.

    Odpri danZvok je na voljo
  2. 2. dan

    Jezus je jokal

    Današnje berilo

    Razmislek

    Dve najtišje pretresljivi besedi v vsem Svetem pismu najdemo v Janezu 11,35: „Jezus se je razjokal.“ To je najkrajši verz v Bibliji, a morda ravno najpomembnejši za vsakogar, ki je zdaj v žalovanju. Pustimo, da nas zadene, preden gremo naprej. Jezus se je razjokal. Pravkar je prispel h grobu svojega prijatelja Lazarja. Marija je padla k njegovim nogam, njene besede pa so bile prežete z žalostjo, ki se ne meni za olikanost: „Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl“ (Janez 11,32). Ne obtožuje ga. Preprosto pove resnico svoje bolečine, in to pove pravi Osebi. Jezus je ne popravlja v njenem razumevanju vere. Ne začne takoj pridigati o vstajenju. Sveto pismo pravi, da je „v duhu zastokal in se pretresel“ (v. 33), nato pa se je razjokal. To je neverjetno, ker je Jezus že vedel, kaj bo storil. Čez nekaj trenutkov bo Lazar živ stopil iz groba. Čudež je ves čas držal v svojih rokah. In vendar je jokal. To pomeni, da njegove solze niso bile solze obupa ali nemoči, temveč solze ljubezni. Ni jokal zato, ker ne bi imel odgovora, ampak zato, ker so ljudje, ki jih je ljubil, trpeli. Žalost njegovih ljubljenih ga je ganila do solz, čeprav je poznal konec. Izkušenemu bralcu predlagam: ostani ob tem. Večni Božji Sin, po katerem je bilo vse ustvarjeno, je stal ob grobu in jokal. Žalovanje ni neuspeh vere. Ni znamenje, da ne veruješ v vstajenje. Jezus je v vstajenje veroval bolj kot kdorkoli, ki je kdaj živel, in vendar je jokal. Tvoje solze niso v nasprotju z zaupanjem v Boga. Morda so celo ena najbolj iskrenih molitev, ki jih kdaj izmoliš. Danes te vidi v tvoji žalosti. In ni ravnodušen.

    Odpri danZvok je na voljo
  3. 3. dan

    Skozi dolino

    Današnje berilo

    Razmislek

    Psalm 23 je tako znan, da ga tvegamo brati kot cestni znak: oči ga preletijo, ne da bi se zares ustavile. Zato se danes povsem upočasnimo in opazimo, kam nas ta ljubi psalm v resnici pripelje. David ne obljublja življenja brez dolin. Popelje nas naravnost v eno od njih. »Četudi bi hodil po dolini smrtne sence, se ne bom bal hudega« (Psalm 23,4). Dolina je resnična. Senca je resnična. David ne pretvarja, in tudi mi ne smemo. Vse spremeni predlog: skozi. Ne v dolino, da bi ostali, ampak skozi njo. Je gibanje, je smer, je druga stran. In je Spremljevalec. »Ker si ti z menoj; tvoja palica in tvoja opora me tolažita.« Pastirska palica je služila za odganjanje zveri, opora pa za vodenje in podpiranje ovac na ozkih poteh. Oboje je prisotno v dolini. Zaščita in vodstvo, natanko to, kar potrebujemo, ko ne vidimo jasno. Za tiste, ki prvič berejo, je koristno vedeti, da je David pisal iz izkušnje. Bil je pastir, preden je postal kralj, in je vedel, kaj pomeni voditi prestrašene živali skozi nevaren svet. Ne piše teorije, piše pričevanje. Bil je v dolini. Čutil je senco. In našel je zvestega Pastirja. Za tistega, ki z Bogom hodi že leta, premisli: dolina smrtne sence ni odsotnost Pastirja, ampak eno od mest, kjer je najbolj posebej, najbolj osebno navzoč. Zelene paše in mirne vode iz drugega in tretjega verza so veličastne, toda šele v četrtem verzu David preide od govorjenja o Bogu k govorjenju Njemu neposredno. »Ti si z menoj.« Bližina se v temi poglobi. Kjerkoli si danes v dolini, je ne hodiš sam. Pastir pozna vsak korak te poti in ni zapustil tvoje strani.

    Odpri danZvok je na voljo
  4. 4. dan

    Vsaka solza obrisana

    Današnje berilo

    Razmislek

    Janez, zadnji preživeli apostol, piše Razodetje kot starec v izgnanstvu na otoku Patmos. Preživel je skoraj vse, ki jih je ljubil. Videl je, kako Cerkev trpi. In prav v takšnem okolju mu Bog da videnje, tako široko in tako nežno, da že dva tisoč let nosi žalujoča srca: „In izbrisal bo vsako solzo z njihovih oči. Smrti ne bo več. Žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več, kajti prejšnje je minilo“ (Razodetje 21,4). Ti, ki to bereš prvič, se vredno ustaviš ob podobi Boga, ki briše solze. To ni oddaljeno, uradno dejanje: to je Oče, ki se skloni k otrokovemu obrazu. Bog, ki je govoril in so nastale galaksije, je upodobljen pri nečem tako intimnem, da potrebuje nežno roko in tesno bližino. Vsaka solza, ki si jo kdaj pretočil, je bila videna. Vsaka bo nekoč osebno in nežno poravnana. Odlomek se začne z novim nebom in novo zemljo, nato pa sledi veličastna napoved: „Glej, Božji šotor je med ljudmi. Prebival bo med njimi in oni bodo njegovo ljudstvo, in sam Bog bo med njimi, njihov Bog“ (v. 3). Beseda šotor nosi težo celotne Stare zaveze: kraj, kjer sta se srečala nebo in zemlja, kjer je Božja navzočnost počivala med njegovim ljudstvom. Janez pravi: vse, kar je bilo prej le delno resnično, je zdaj povsem, trajno in nepreklicno resnično. Bog z nami. Ne na obisku. Prebivajoč. Ti, ki si v veri že dolgo, opazi, da v 5. vrstici ne piše „delam vse nove stvari“, ampak: „Glej, vse delam novo.“ Ne zavrže tega, kar je bilo. Prenavlja to. Ljudje, ki si jih ljubil in izgubil, življenje, ki ga je žalost spremenila, nič od tega ni izven dosega te besede: novo. To ni beg pred resničnostjo. To je najbolj stvarno upanje na svetu, izrečeno od Njega, ki sedi na prestolu in doda: „kajti te besede so zanesljive in resnične.“ Žalost je resnična. In to je prav tako.

    Odpri danZvok je na voljo
  5. 5. dan

    Žalost z upanjem

    Današnje berilo

    Razmislek

    Obstaja žalost, za katero svet ne pozna zdravila: žalost ob grobu, ko se sprašujemo, ali je slovo res za vedno. Verniki v Solunu so to žalost poznali. Nekateri njihovi dragi so umrli, preden se je Jezus vrnil, in bali so se, da so ti nekako zamudili, da so ostali zadaj. Pavel jim piše, ne da bi grajal njihovo žalost, ampak da bi jo preusmeril. Ne reče: „Ne žalujte.“ Reče nekaj veliko nežnejšega in veliko natančnejšega: „da ne bi žalovali kakor drugi, ki nimajo upanja“ (1 Tesaloničanom 4,13). Razlika ni v solzah, temveč v tem, kar stoji na njihovi drugi strani. Pavel nato stori nekaj izjemnega. Upanje na vstajenje zasidra ne v zaželenih mislih, ampak v tem, kar se je že zgodilo. „Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tudi tiste, ki so zaspali v Jezusu, pripeljal z njim“ (1 Tesaloničanom 4,14). Kristusovo vstajenje ni samo uteha, je dokaz. Ker je izšel iz groba, grob nima zadnje besede nad tistimi, ki so njegovi. Logika je trdna kakor prazen grob. Bralcu, ki prvič odpira Sveto pismo: „spanje“ je tu nežna beseda, s katero Sveto pismo imenuje smrt vernika, ne uničenje, ampak počitek, po katerem sledi prebujenje. Izkušenemu verniku pa predlagam, da ostane ob tem: Pavel pravi, da bo Bog te pripeljal *z* njim. Tisti, ki smo jih v Kristusu izgubili, ne čakajo nekje sami. So pri Gospodu in ko pride, pridejo tudi oni. To besedilo se konča s podobo, ki že dva tisoč let tolaži Cerkev: klic, trobenta, vstajenje, snidenje, in nato še to: „in tako bomo vedno z Gospodom“ (1 Tesaloničanom 4,17). Ne za nekaj časa. Vedno. Karkoli izgube nosiš danes, naj ta beseda „vedno“ v tebi počasi in globoko deluje. Žalost je resnična. Resnično pa je tudi to upanje. In to upanje ni občutek, ampak obljuba, podpisana z vstajenjem.

    Odpri danZvok je na voljo
  6. 6. dan

    Od koder prihaja pomoč

    Današnje berilo

    Razmislek

    Dvigni oči. Tukaj se ta dan začne. Pisec Psalma 121 se ozre proti hribom in zastavi vprašanje, ki ga prej ali slej v svojem jeziku zastavi vsako žalujoče srce: od kod mi pride pomoč? To ni vprašanje obupa, ampak vprašanje na poti k odgovoru. In odgovor pride takoj, trden in nehiten: »Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo« (Psalm 121,2). Tisti, ki je oblikoval gore, je isti, ki sliši tvoj klic. Naj se to razmerje zares usede v tvoje srce. To, kar sledi v Psalmu 121, je eno najbolj zavarovalnih besedil v vsem Svetem pismu. Gospod ne bo dopustil, da bi ti spodrsnilo. Ne bo dremal. On je tvoja senca, tvoj varuh, tvoj čuvaj pri odhodu in pri vrnitvi. Za človeka v žalosti to niso odmaknjene obljube, ampak roka na rami v temi. Morda se počutiš povsem majavo, kot da se je tla pod vsakdanjim življenjem premaknila. Psalm govori naravnost v ta občutek: On bdi. Ne podremava. Obsežnost vesolja ga ne odvrne od majhnosti tvoje osebne bolečine. Jeremija je Žalostinke napisal med razvalinami Jeruzalema, obkrožen z opustošenjem, ki je skoraj nepredstavljivo. Pa vendar iz same te zgube piše besede, ki so preživele vsa cesarstva: »Gospodova usmiljenja so, da nas ni konec, kajti njegova milosrčja niso pošla. Nova so vsako jutro, velika je tvoja zvestoba« (Žalostinke 3,22-23). Opazi: ne pravi, da so se okoliščine spremenile. Pravi, da si je nekaj priklical v spomin. Upanje je v najtemnejših obdobjih pogosto dejanje premišljenega spominjanja. Za tiste, ki prvič berejo: Jeremija ne pretvarja se, da je vse v redu. Sredi resničnega opustošenja se odloči spomniti tistega, kar ve, da je resnično o Bogu. Za izkušenega vernika pa premisli: »novo vsako jutro« pomeni, da usmiljenje, ki ga potrebuješ za danes, ni bilo porabljeno včeraj. Njegova milosrčja niso omejena zaloga. Karkoli prinaša to jutro, in žalost zna jutra narediti še posebej težka, v njem je sveže usmiljenje, ki te že čaka.

    Odpri danZvok je na voljo
  7. 7. dan

    Nič nas ne more ločiti

    Današnje berilo

    Razmislek

    Sedem dni smo skupaj hodili skozi dolino in danes ne prispemo do konca žalovanja, ampak do tal pod njim, do tal, ki se ne morejo udreti. Pavel v Rimljanom 8,35 zastavi vprašanje, ki se sliši skoraj kot izziv: „Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?“ In nato, kot da bi vnaprej slišal vse mračne odgovore, ki jih človeško srce šepeta nazaj, jih našteje: stiska, tesnoba, preganjanje, lakota, nagota, nevarnost, meč. Ne govori teoretično. Navaja psalm o tem, da nas ves dan morijo. Ve, kako trpljenje izgleda od znotraj. Nato pride ena največjih obratnih besed v vsem Svetem pismu: „Toda.“ Ne vljudno nasprotovanje, ampak zmagoslavno zavračanje. „Toda v vsem tem več kot zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil“ (Rimljanom 8,37). Natančno premisli ta izraz: ne *kljub* tem stvarem, ampak *v* njih. Zmaga ni v tem, da bi bilo težko odstranjeno. Zmaga je v prisotnosti Tistega, ki nas je vzljubil in nas drži znotraj težkega, nepremagane. Pavel nato raztegne jezik do skrajnih meja, da bi poskrbel, da nič ne uide skozi mrežo. Smrt. Življenje. Angeli. Oblasti. Sedanjost. Prihodnost. Višina. Globina. Katerokoli drugo bitje. Gradi seznam brez vrzeli. Nič v stvarstvu, in žalovanje, kakor uničujoče je, spada v stvarstvo, ne more seči v Božjo ljubezen in te iz nje iztrgati. Za bralca, ki to bere prvič, je to najpreprostejše in najbolj osupljivo: Bog te ne more nehati ljubiti. Ne zaradi ničesar, kar se ti je zgodilo, ne zaradi ničesar, česar se bojiš. Za izkušenega vernika: ostani ob besedah „ljubezni Boga, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu“ (Rimljanom 8,39). Ta ljubezen ni abstraktna. Ima svoj kraj v Osebi, ki je šla v smrt in se vrnila. Ni te ljubil iz varne razdalje. Šel je povsem noter. In ker je, ni kraja, kamor te žalovanje lahko odnese, kjer njegova ljubezen ne bi že bila in te ne bi že čakala. Nisi sam. Nikoli nisi bil sam. In nič, prav nič, tega ne more spremeniti v neresnico.

    Odpri danZvok je na voljo